Včeraj sem pisal o supervised FSD-ju na ulicah Ljubljane, vendar mi to ni bilo dovolj in sem se s Teslo v soboto dopoldan podal proti Malinski. Za Bežigradom sem prižgal FSD in jo mahnil po avtocesti do Postojne, čez Pivko in Knežak do meje, kjer mi je Tesla avtomatsko izklopila FSD, ker sem prehajal v državo, kjer ga še nimajo. Kako se je FSD “obnašal” na slovenski avtocesti, v zastojih in delovni zapori? Lahko supervised FSD reši Vrtovčeve zastoje in ure in ure, izgubljene v kolonah?
- Tesla in supervised FSD izkušnja na ulicah Ljubljane
- Ne razmišljam več o tem, da vozim električni avtomobil. Vozim avto.
- Kako ravnati ob modrih in modro-rdečih lučeh konvoja vozil?
- Manj alkohola, manj prometnih nesreč? Kaj kažejo podatki zadnjih 20 let
Živim drzno, bi lahko rekel in ker živim samo enkrat, zakaj ne bi poskusil supervised FSD-ja tudi na naši avtocesti? Sicer z velikim cmokom v grlu sem za Bežigradom prižgal supervised FSD in se prepustil vožnji. Vmes sem se seveda še pogovoril z Grokom, ki deluje presenetljivo dobro z nadgradnjo v Teslah in ga spraševal o delovanju FSD-ja in Tesle. Dejansko ne bi več potreboval zaslona v vozilu, saj lahko večino funkcij opraviš z glasom. Ampak nazaj k vožnji.
Mestne ceste gredo Tesli brez težav “od rok”. Ampak ko je Tesla zapeljala na avtocesto, sem imel obe roki skoraj na volanu in čakal, da bom moral posredovati. Napet kot struna bi bil lahko komentar, dokler nisem ugotovil, da sploh ni potrebe, saj sem že na obvoznici dobil občutek, da FSD točno ve, kaj mora storiti. Vožnja po omejitvah, brez nenadnih pospeševanj, predvsem pa brez prehitevanj brez veze in brez vožnje po prehitevalnem pasu pri 100 km/h.
Ko sem šel mimo Brda po avtocesti, sem dejansko razmišljal, ali bi prekinil “avtonomno” vožnjo in prevzel nadzor. Na srečo ga nisem in sem pustil, da nevronske mreže in algoritmi opravijo svoje. Tesla se je pravilno razvrstila in lepo čakala v zastoju, ker so pač na slovenskih cestah zastoji vedno in povsod. Kljub temu da je Vrtovec obljubil, da bo to takoj rešil in uredil. No, ničesar ni uredil.
Tudi vključevanje na avtocesto pri Brezovici je šlo povsem brez težav, potem pa vožnja s pravo varnostno razdaljo. Takšno, kot mora biti in ne tisto slovensko, ki je par decimetrov za ritjo. Prav presenečeno sem gledal, kakšna je ta pravilna varnostna razdalja, saj tudi sam nisem imel občutka. Tesla je vozila po voznem pasu 80 km/h, ker so tudi vsa ostala vozila vozila s takšno hitrostjo. Edina razlika je bila, da je bila moja varnostna razdalja pravilna. Na prehitevalnem pasu je bila strnjena kolona, kar pomeni, da Tesla ni mogla sama zapeljati na prehitevalni pas, čeprav so se vozila tam premikala s hitrostjo 90 km/h, saj v Sloveniji nihče ne upošteva varnostne razdalje.
Aja, povsem brez stresa je bilo vse skupaj, kar me je presenetilo. Pred Ravbarkomando so bile tri stoječe kolone. Tesla se je odločila za pravo in najhitrejšo. Ja, tista desna je bila prava, medtem ko so bila vsa ostala vozila na levih dveh pasovih. In v tem zastoju sem ugotovil, da Tesla ne pozna reševalnega pasu in da se ne postavi na rob ceste, kot to zahteva zakon v Sloveniji. To ji lahko očitam.
Potem pa je sledil “spuki” del. Vožnja v delovni zapori. Po nekem naključju sem se znašel na prehitevalnem pasu, ki se je premikal s hitrostjo 30 km/h. Tesla je sicer poskušala zapeljati na vozni pas, vendar je bilo to nemogoče zaradi varnostne razdalje vozil na tem pasu, ki je praktično ni bilo. Kljub temu da je ta del sedaj res ozek, to Tesli ni delalo težav. Ravno obratno. Prvič sem se v delovni zapori počutil varno, saj je vozilo vozilo povsem po sredini ozkega prehitevalnega pasu in brez težav prišlo do izvoza v Postojni.
Ker mi je bila vožnja čez Knežak proti Ilirski Bistrici od nekdaj zabavna, sem upal, da bo tako tudi sedaj. In je res bilo. Namreč, vozilo je pravilno in povsem brez težav “zvozilo” vse ovinke, mogoče le z malce nižjo hitrostjo, kot jo sicer sam uporabljam na tem odseku, ko vozim skozi taiste ovinke. V bistvu je šlo vse skupaj presenetljivo dobro in prav vesel sem bil, da sem ji prepustil volan ter zgolj spremljal, kaj se dogaja.
Seveda sem moral preizkusiti tudi, kaj se zgodi, če pogled usmerim skozi stransko okno za nekaj časa in nisem fokusiran na vožnjo. Že po par sekundah me je sistem začel opozarjati, naj prevzamem kontrolo. Niti to, da se mi je na rit zalepilo vozilo, ki je bilo prepričano, da bom zaradi njegovega “blendanja” čez Koseze peljal hitreje, kot je omejitev, ni zmedlo FSD-ja. Peljal je po predpisih in dejansko sem se počutil varno in sproščeno. Na trenutke celo bolj kot takrat, ko vozim sam.
Potem pa je prišla bližina meje. FSD je začel opozarjati, naj prevzamem kontrolo, ker vstopam v državo, kjer FSD ni dovoljen, in seveda sem se odzval, prevzel volan in bil zadovoljen, da sem se odločil, da me Tesla sama pelje na morje.
Suma sumarum. Tole je precej nor sistem in deluje odlično. Sicer tako, kot je pokazala že moja vožnja v Ljubljani. Problem so ostali vozniki, ki pač ne poznajo prometnih predpisov in delajo neumnosti, ampak to ni problem Tesle oziroma FSD-ja, ampak problem ostalih voznikov in policije. Pozitivno presenečen in dejansko navdušen nad vožnjo, predvsem pa sem se začel zavedati, da bo tole nekoč dejansko lahko rešitev za umirjanje prometa, zmanjševanje prometnih nesreč in predvsem za manj zastojev na naših cestah, saj bo človeški faktor pri vožnji omejen predvsem na nadzor algoritmov in ne na samo vožnjo.
Še odgovor iz naslova. Ja, supervised FSD lahko reši Vrtovčeve težave, ampak on se je odločil, da ne bo več subvencij za električna vozila. Predvidevam, da bo raje subvencioniral parna vozila in gume avtoprevoznikom. Ja, to je ta nova normalnost.
Kako pa se odziva na kolesarje na cestah? Se tudi huduje in piše besne objave na FB, tako kot najglasnejši vozniki?
Haha. Zaenkrat še ne :) ampak bo verjetno v naslednji verziji nadgradnje.
Ni prav da se subvencionira gorivo in gume, kot tudi ni rpav da so obstajale subvencije za tiste bogate posameznike, ki so si lahko privoščili nov EV. Manj premožni pa z OVE in STP (al kaj je že) plačujemo te subvencije bogatim. Kaj je narobe z 10 let starim dobro vzdrževanim fosilcem? To, da bo porabil 0 redkih zemelj in da se banke in država preko DDV in DMV ne bo omastila. Toliko slabih emisij kot jih da ven proizvodnja novega vozila (naj bo EV ali ICE) ne bo noben narejen fosilc v svoji življenski dobi izpustil.
Se ti zdi 27k za teslo deal za “bogate posameznike”?
Se strinjam glede zadnjega stavka, ampak naš državni proračun polni ddv, ki je posledica nakupa novega vozila, fotovoltaike, toplotne črpalke itd itd itd …
Da, 27k je že dober denar, ki ga nimam. Ki ga ne morem načarat. Ne zaslužim slabo, imam pa tri otroke in kredit. Toliko denarja več let ne našparam. Res je, kredit je za rešitev stanovanjskega problema (kar je neprimerno večja prioriteta kot dober avto), za otroke “sem si pa sam kriv” kajne. Da, samo demografija je vsako leto slabša in nekdo bo moral plačevati davke, pa nekdo bo moral plačat moj in tvoj penzjon. Plus otroci imajo poleg šole še dodatne dejavnosti, od katerih gre davek, treba jih je nahranit, porabljajo resurse in gre spet davek. Treba je pretehtat kaj je res pomembno. Tudi od naštete fotovoltaike in TČ – te stvari so veliko bolj potrebne za življenje kot pa nov nobel EV. Četudi je to Twingo za 18k€. Kaj je narobe z dobro vzdrževanim fosilcem in zakaj moram z gorivom subvencionirati nakup Twinga/Tesle nekomu, ker ima že v osnovi toliko denarja, da ga lahko nameni manj pomembni dobrini za življenje – novemu nobel EV avtu?
Vsak izbira stvari po svojih zmožnostih, potrebah in željah. Tukaj ti ne morem kontrirati. Ne gre v vseh primerih “za nov nobel ev”. Gre tudi za strošek vožnje. Če jaz z Evjem letno privarčujem 5000 evrov, to pomeni, da se mi investicija v tak avto povrne v 5 letih … Tukaj pa je računica, kajne? Sploh pri cenah fosilnih goriv, ki gredo vsak teden gor ..
Moj avto porabi 5 litrov diesla, je vzdrževan in glede na stanje predvidevam, da bo deloval vsaj še 5 let brez večjih vlaganj. Vreden je nekje 5000€. Od žene, porabi 7,5 litrov (družinski) diesla, vreden je nekje 8.000€. Torej če hočem nadomestit moj avto, ga lahko nadomesti s Twingom, ženinega pa ne morem, ker EVjev ni z tremi normalnimi sedeži na tretji klopi, lahko kompenzirava s kakim težkim 2.5 tonskim 7 sedežnikom ali kombijem (tukaj so razlike tako brutalne od kje naprej so taki EVji, da sploh ne bom računal). Zdaj pa vprašanje: Koliko litrov mora moja udobna, velika, varna 12 let stara Octavia popit, da bom prišel na razliko 13k€? Pri ceni 2€, je to 6500 litrov, kar je pri porabi 5 litrov 130.000km. Na leto naredim nekje 10.000km (relacij po 35km). Ko sem jo kupil za 12k, 3 leta staro sem delal več km + bila je takrat prvo družinsko vozilo, skratka, je že armotizirana. Pa tudi, če rečeva, da bodo servisi itd, twingo bo zgubljal na vrednosti plus elektrika zanj – ni zastonj.
Da, ko bo Octavia za stran, bom verjetno tudi jaz razmišjal vsaj o PHEV, verjetno o EV. Ampak, da spodbujamo nakupe EVjev s ubvencijo, lastnike z dobrimi že narejenimi ICEji pa silimo, da to financirajo z gorivom, je pa višek. Dejstvo pa je , da ti ICEji ne gredo kar v stiskanje (kar je spet neekološko, če neiztrošen avto uničiš). Prehitro pospeševanje prehoda ti lahko rezultira v poplavo poceni ICEjev, ki bodo potovali v države , kjer je gorivo poceni – vzdrževanje pa “po domače” – torej DPF in EGR ven je samo začetek.
Slabosti subvencij (skopirano od AI):
Umetno dvigovanje cen (Inflacija ponudbe): Ko država ponudi npr. 3.000 € subvencije za toplotno črpalko ali sončno elektrarno, proizvajalci in monterji pogosto dvignejo cene za skoraj enak znesek. Rezultat je, da davkoplačevalci plačujejo več, dobiček pa poberejo posredniki.
Regresivni učinek (Bogati dobijo več): Subvencije za električna vozila in zeleno prenovo pogosto izkoristijo tisti z višjimi prihodki, ki si te investicije lahko privoščijo. Financirajo pa jih vsi davkoplačevalci skozi proračun ali višje omrežnine, kar pomeni prelivanje denarja od revnejših k bogatejšim.
Izkrivljanje tržnih signalov: Subvencije pogosto “zavirajo” tehnološki razvoj, saj podjetjem ni treba ustvariti zares učinkovitega in poceni izdelka, dokler njihovo nekonkurenčnost pokriva država.
Preusmeritev v “Greenwashing” in lobiranje: Namesto inovacij v tehnologijo podjetja vlagajo sredstva v lobiranje za pridobitev državnih razpisov (rent-seeking).