Včeraj je bil očitno slab dan za politike, ki so prepričani, da jim oblast pripada. Za vedno. V Srbiji je Aleksandar Vučić po več kot desetletju politične prevlade priznal volilni poraz. V Braziliji je Lula premagal Flávia Bolsonara. Dve državi, dva različna politična sistema, a precej podobna zgodba o oblasti, ki se noče sprijazniti s tem, da ni večna.
- Svoboda govora v Trumpovi demokraciji
- Državljani smo podelili nezaupnico vladi Janeza Janše na zakonodajnem referendumu
- Ne noriško kraljestvo, mi postajamo kraljestvo norcev
V Srbiji so spremembe začeli študentje. Mladi, ki so po tragediji v Novem Sadu zahtevali odgovornost, transparentnost in konec korupcije. Skoraj dve leti protestov, pritiskov in vztrajanja. Vučić jih ni uspel ustaviti. Na koncu so o njegovi politični prihodnosti odločali volivci.
V Braziliji je zgodba nekoliko drugačna. Jair Bolsonaro je že leta 2022 izgubil proti Luli, zdaj pa je poraz doživel še njegov sin Flávio. In kaj je sledilo? Namesto priznanja poraza zahteva po razveljavitvi volitev. Očitno je v družini Bolsonaro demokracija sprejemljiva predvsem takrat, ko prinese želeni rezultat.
Ironično je, kako pogosto politiki, ki prisegajo na svobodo, prav to svobodo razumejo precej selektivno. Svoboda govora, dokler govoriš njim v prid. Svoboda medijev, dokler jih ne kritizirajo. Demokracija, dokler zmagujejo. Ko izgubijo, pa so nenadoma problem volitve, sodniki, novinarji ali tuje zarote.
Seveda niso vsi desničarji enaki in tudi levica nima monopola nad demokracijo. Toda pri političnih gibanjih, ki oblast postavljajo nad institucije in voditelja nad državljane, ideološka oznaka ni več bistvena. Včerajšnji dogodki so predvsem pokazali, da tudi dolgoletna politična prevlada ni nedotakljiva. Da imajo protesti lahko politične posledice. Da lahko volivci zamenjajo oblast tudi takrat, ko se je ta že skoraj prepričala, da je država njena zasebna lastnina.
Morda je zato naslov Ni prostora za desnico nekoliko preveč preprost. Natančneje bi bilo: ni prostora za oblast, ki ljudem obljublja svobodo, zase pa zahteva nedotakljivost. Ker svoboda ni privilegij oblastnikov in demokracija ni nekaj, kar velja samo takrat, ko zmagajo naši.