V Sloveniji imamo novo politično posebnost. Stranko, ki ima poslanski mandat, ampak ne najde ljudi, ki bi ga želeli prevzeti. Dobrodošli v Resnici Zorana Stevanovića, kjer očitno niti poslanska plača ni dovolj velika motivacija, da bi ljudje sedli v parlament.
- Zoran Stevanović, kazenski postopek in težave z razumevanjem prebranega
- Vi iz teorije, jaz iz prakse oziroma kako se je Zoran Stevanović zopet osmešil
- Obnašanje poslanca Aleksandra Reberška je na nivoju otroka / škarje je prinesel v oddajo Tarča
Zgodba se je začela z Borisom Mijičem, poslancem Resnice, ki se je znašel pod plazom očitkov zaradi neplačanih obveznosti nekdanjega podjetja do zaposlenih in spornih navedb o izobrazbi. Mijič je priznal, da študija gradbeništva ni dokončal, navedbo o diplomi pa pripisal napaki pri izpolnjevanju obrazcev. Mijič je odstopil, zanimivo pa je, da se je to zgodilo ravno po 10. oktobru, ko zaradi njegovega odhoda niso bile več potrebne nadomestne volitve.
Potem se je začela komedija. Prvi na vrsti je bil Slavko Moharič, ki je 21. oktobra na novinarski konferenci v solzah sporočil, da poslanskega mandata ne bo sprejel. Dejal je, da v takšnih razmerah v državnem zboru ni mogoče konstruktivno delovati. Omenjal je hijene in mrcvarjenje ter napovedal, da se bo raje potegoval za župana Trnovske vasi. Človek je torej kandidiral za poslanca, dobil možnost postati poslanec in se odločil, da raje ne bi bil poslanec. Tudi prav.
Naslednji je bil Mirko Radujković, podjetnik, ki je prav tako zavrnil poslanski mandat. Raje se bo ukvarjal s svojim gostinskim poslom. V drugačnih okoliščinah bi funkcijo z veseljem sprejel, je pojasnil. Očitno so okoliščine v stranki Resnica tako posebne, da je vodenje gostinskega podjetja precej privlačnejše od sedenja v parlamentu.
Potem je prišla na vrsto Marjana Matjašič. Tukaj zgodba postane precej bolj zanimiva. Matjašičeva je 23. oktobra sporočila, da mandata ne bo prevzela. Ne zaradi pritiskov, temveč zato, ker se ne strinja s potezami stranke in sodelovanjem s koalicijo Janeza Janše. Za 24ur je izjavila, da je kandidirala za parlament, ne pa za “hišo butalcev”.
Sedaj je na vrsti Anita Bratinščak Hanželič, ki svoje odločitve še ni sporočila, saj čaka na uradno obvestilo Državne volilne komisije. Če bo tudi ona rekla ne, je naslednja Martina Haring. Resnica ima torej še nekaj kandidatov, ampak ob takšnem tempu bodo kmalu morali začeti razmišljati, ali bi poslanski mandat ponudili kar na zaposlitvenem portalu.
Toda za vsem tem se skriva precej resnejši problem. Zoran Stevanović je pred volitvami zatrjeval, da z Janezom Janšo ne bo sodeloval. O tem je imel celo notarsko overjeno izjavo iz leta 2021.
Prav tukaj se po mojem mnenju skriva del odgovora na vprašanje, zakaj kandidati Resnice nočejo v parlament. Seveda imajo posamezniki različne razloge in ni pošteno vseh metati v isti koš. Toda ko tretja kandidatka javno pove, da se ne strinja s sodelovanjem z Janševo koalicijo, je težko spregledati, da ima stranka težavo tudi z lastno verodostojnostjo.
Pet poslanskih mandatov je Resnica dobila na volitvah. Trenutno ima štiri poslance in tri zaporedne zavrnitve pri iskanju petega. Stevanović sicer sedi na čelu državnega zbora, toda očitno niti položaj predsednika parlamenta ni dovolj, da bi njegovi nekdanji kandidati navdušeno prihajali v Ljubljano.
Resnica je pred volitvami obljubljala drugačno politiko. Danes pa se zdi, da imajo z drugačno politiko največ težav prav ljudje, ki so zanjo kandidirali. Prav to je največja ironija te zgodbe. Stranka, ki ima v imenu resnico, se je znašla v položaju, ko ji lastni kandidati z zavračanjem mandatov sporočajo, da nekaj ni v redu.
Mogoče pa težava sploh ni v kandidatih. Mogoče je težava v tem, kaj je po volitvah postala Resnica.