Obstajajo trenutki, ko človeku res ni treba ničesar dodati, ker vse delo opravi kar sam. Samo pustiš ga govoriti, mu daš dovolj prostora in prej ali slej pride do točke, ko postane jasno, da samozavest in znanje nista nujno v neposredni povezavi. Zoran Stevanović je ob dnevu slovenskega športa poskrbel prav za takšen trenutek, ko se je med meritvami telesnih sposobnosti zapletel v pogovor s prof. dr. Gregorjem Jurakom s Fakultete za šport in se odločil, da bo človeku, ki se profesionalno ukvarja s kineziologijo, razložil nekaj osnov o telesnih sposobnostih. Ker on ve!
- Zoran Stevanović najmanj trikrat pravnomočno obsojen
- Ali se je Zoran Stevanović (Resnica) samoovadil / so res na protestih imeli program za prepoznavanje obrazov
- Zoran Stevanović, kazenski postopek in težave z razumevanjem prebranega
Stevanović je precej samozavestno razložil, da so kondicija, moč in hitrost ločene stvari in da se med seboj izključujejo. Jurak mu je mirno odgovoril, da se ne izključujejo, ampak so komplementarne, kar bi bil za večino ljudi verjetno trenutek, ko bi nekoliko zmanjšali hitrost, vprašali za pojasnilo in mogoče celo izvedeli kaj novega. Ampak to bi zahtevalo priznanje, da človek na drugi strani morda o temi ve nekoliko več.
Stevanović je zato vztrajal in nato izrekel stavek, ki je pravzaprav popoln povzetek vsega, kar je bilo s tem pogovorom narobe: “Vi iz teorije, jaz iz prakse.” Tipičen slovenski stavek. Na eni strani prof. dr. Gregor Jurak, profesor na Fakulteti za šport, raziskovalec kineziologije in človek, ki se desetletja ukvarja z gibalnim razvojem, telesnimi sposobnostmi in meritvami, na drugi strani pa Zoran Stevanović, ki ima prakso. Ker trenira. V fitnessu.
Očitno je to dovolj, da postaneš relevantna protiutež stroki. Po isti logiki bi lahko jaz kirurgu med operacijo razložil, da je sicer ogromno prebral o anatomiji, ampak sem se sam že večkrat porezal z nožem in imam zato nekaj praktičnih izkušenj, ki jih ne smemo dati na stranski tir. Seveda se Stevanović ni dal, ampak je Juraka vprašal, ali se strinja, da ob povečanju hitrosti začne padati moč. Jurak mu je odgovoril, da to ni nujno, Stevanović pa je odvrnil: “Pri meni je.”
Ta stavek je diagnoza današnjega časa. Če nekaj velja pri meni, potem je to očitno zakon narave. Moja osebna izkušnja postane dokaz, moje počutje postane znanstveni podatek in vse, kar se s tem ne ujema, je samo teorija. Raziskave, meritve, podatki in leta strokovnega dela so zanimivi, dokler se ne zaletijo v nekoga, ki je nekaj preizkusil na sebi in je zato prepričan, da razume celoten sistem.
Jurakov odgovor je bil pri tem skoraj brutalno eleganten. Povedal mu je, da je treba pravilno vaditi. Brez prerekanja, brez potrebe po dokazovanju, brez dvigovanja glasu in brez predstave za kamere. Samo preprost odgovor strokovnjaka človeku, ki je svojo osebno izkušnjo zamenjal za univerzalno pravilo. Ravno zato je bil celoten prizor toliko bolj smešen, ker se Juraku sploh ni bilo treba truditi, da bi Stevanovića spravil v neroden položaj. Stevanović je to povsem uspešno naredil sam.
Celotna epizoda bi bila zgolj zabavna, če ne bi tako dobro ponazarjala precej širšega problema. Diploma, raziskave, podatki in dolgoletno delo so postali zgolj eno mnenje, ko na drugi strani stoji nekdo, ki ima osebno izkušnjo in zato meni, da sta v debati povsem enakovredna. Dunning-Krugerjev efekt je sicer star pojav, družbena omrežja in politika pa so mu očitno dala mikrofon.
Najbolj zanimivo pri vsem skupaj je, da bi Stevanović lahko pogovor zaključil že po prvem Jurakovem popravku. Lahko bi vprašal, zakaj je tako, lahko bi poslušal razlago in mogoče odšel domov z eno novo informacijo več. S tem ne bi izgubil ničesar, prej nasprotno. Toda za kaj takega je treba najprej dopustiti možnost, da česa ne veš, in očitno je to včasih precej težje kot trenirati sedem dni na teden.
Vi iz teorije, jaz iz prakse, je stavek ki si ga velja zapomniti. Ne kot dokaz praktičnega znanja, ampak kot čudovit primer trenutka, ko samozavest za nekaj krogov prehiti kompetence. Ko se to zgodi pred človekom, ki se s področjem dejansko strokovno ukvarja, rezultat praviloma ni veličasten prikaz praktičnih izkušenj, ampak precej učinkovito javno smešenje samega sebe. In Stevanoviću to uspeva skoraj vsakodnevno!
