Včasih ne potrebuješ opozicije, novinarjev ali preiskovalnih komisij. Dovolj je, da Zoranu Stevanoviću daš mikrofon in mu pustiš govoriti. Prej ali slej bo sam povedal nekaj, zaradi česar bi se moral skriti v najbližjo luknjo. Ampak Zoran si prepeva “ne može nam niko ništa”. Verjamem, da je na to celo prekleto ponosen.
- Zoran Stevanović, kazenski postopek in težave z razumevanjem prebranega
- Zoran Stevanović najmanj trikrat pravnomočno obsojen
- Vi iz teorije, jaz iz prakse oziroma kako se je Zoran Stevanović zopet osmešil
POP TV je objavil posnetek, na katerem se predsednik državnega zbora hvali, kako mu je druga najpomembnejša funkcija v državi omogočila pridobitev donatorja za nakup občinskega zemljišča in gradnjo pravoslavne cerkve v Kranju. Ob tem celo izjavi: “Lahko mi marsikdo reče, da izkoriščam ali ne.”
Donator naj bi bil Mladen Milanović, poslovnež iz Republike Srbske, lastnik skupine MG Mind. Zemljišč je vredno med 400.000 in 600.000 evrov. Na tem srečanju je bil tudi kranjski župan Matjaž Rakovec, ki je govoril o spremembi namembnosti zemljišča in prihodnji javni dražbi. Stevanović pa je razlagal celo o možnostih, da župan zadrži podpis pogodbe, če bi kdo ponudil več.
Rakovec zanika, da bi obljubil poseganje v dražbo. Stevanović pa pojasnjuje, da je bil na srečanju kot predsednik Resnice in ne predsednik parlamenta. Seveda. Funkcijo predsednika parlamenta lahko očitno vključiš in izključiš. Kot stikalo za luč.
Da ne bo pomote. Problem ni gradnja pravoslavne cerkve. Problem je način, kako se dva politika javno pogovarjata o občinskem zemljišču, poznanstvih in postopkih, ki bi morali biti transparentni ter enaki za vse.
Pred nekaj dnevi sem se spraševal, zakaj v stranki Resnica nihče noče v poslanske klopi. Zdaj se sprašujem nekaj drugega. Kako dolgo bomo še gledali takšno norčevanje iz institucij države? Naj bo jasno. Posnetek sam po sebi še ne dokazuje kaznivega dejanja. Je pa več kot dovolj dober razlog, da se s primerom začnejo ukvarjati pristojni organi in preverijo, kaj se je dejansko dogajalo.
Najbolj fascinantno pri vsem skupaj je, da Stevanović očitno sploh ne razume, kaj je problem. Da funkcija predsednika parlamenta ni zasebna članska izkaznica za odpiranje vrat, pridobivanje uslug in urejanje poslov. Da javna dražba ni vaški piknik, kjer se prijatelji vnaprej dogovorijo, kdo bo odnesel glavno nagrado. Ja, tole imamo od Slovenije, ko Janez prevzame krmilo.