“Jaz se bom odločil, kdo bo meni svetoval.” To je sporočilo, ki ga minister za izobraževanje Borut Rončević pošilja slovenski javnosti. Če je kdo pričakoval, da bo šolska reforma temeljila na sodelovanju, strokovnosti in poslušanju ljudi, ki vsak dan delajo v učilnicah, nam je vsem nalil čistega vina. Minister ima seveda pravico izbirati svoje svetovalce. Toda obstaja precejšnja razlika med izbiro osebnih svetovalcev in oblikovanjem javne politike, ki bo vplivala na desetine tisočev zaposlenih ter prihodnje generacije otrok.
- Zoran Stevanović, pravnomočne obsodbe in grožnje s tožbami
- Tea Košir in služba brez razpisa. Zakonitost in politična higiena nista nujno ista stvar
- Logarjevo besedičenje je mučno poslušati
Rončević napoveduje veliko reformo šolstva. Govori o znanju, avtonomiji učiteljev, odgovornosti in prihodnosti naših otrok. Vse lepo in prav. Slovensko šolstvo potrebuje spremembe, vendar je vprašanje, kako jih izpeljati in kdo bo pri tem smel sodelovati. Prav zato bi pričakoval razpravo o tej temi. Argumente. Odgovore. Ne pa besednega obračunavanja s tistimi, ki postavljajo vprašanja.
Rončević se o pisanju učnih načrtov ne bo pogovarjal s sindikati. S tem je pokazal vso aroganco tega sveta, predvsem pa vso svojo majhnost. Sindikati res niso pristojni za pisanje učnih načrtov, toda to ne pomeni, da zaposleni, ki jih zastopajo, nimajo legitimnih stališč o spremembah šolskega sistema.
Posebej zanimivo je, da isti minister v svojih uradnih nastopih poudarja pomen zaupanja v učitelje in odprtega strokovnega dialoga. Kako se te besede ujemajo z njegovim odnosom do kritikov, je samo njemu jasno. Mogoče ne ve niti kaj govori.
Pri vsem skupaj me najbolj moti prav ta razkorak med besedami in dejanji. Politik, ki govori o spoštovanju znanja, bi moral biti prvi, ki zna prisluhniti tudi neprijetnim vprašanjem. Minister, ki želi učence naučiti kritičnega razmišljanja, bi moral znati sprejeti kritiko. Človek, ki želi reformirati šolstvo, bi moral razumeti, da učitelji niso zgolj izvajalci njegovih odločitev.
Šolska reforma ni ministrov osebni projekt. Ni last ene vlade, ene stranke ali enega človeka. Njene posledice bodo ostale še dolgo po tem, ko Rončevića ne bo več na ministrskem položaju. To je zame bistvo vse zgodbe. Avtoriteta ne nastane tako, da razglasiš, kdo bo govoril in kdo ne. Avtoriteto si pridobiš z argumenti, znanjem in sposobnostjo poslušanja.
Ko minister govori o avtonomiji učiteljev, bi bilo dobro, da jo zna pokazati tudi v praksi. Kajti reformirati šolstvo brez zaupanja ljudi, ki v njem delajo, je precej težje kot nastopati pred kamerami in razlagati, kdo bo odločal. Njegov 26-članski svet je pač nekaj, kar ne daje ravno zaupanja v to, da bodo našli rešitev, ki bo rešila šolstvo.
Največja ironija pa je, da minister, ki želi učiteljem vrniti avtoriteto, s svojim načinom komuniciranja odpira vprašanje, kako sam razume spoštovanje. To je precej žalostno izhodišče za človeka, ki želi spreminjati prihodnost slovenskega šolstva.