Janez Janša je očitno ponovno odkril svoj najljubši šport. Strašenje pred levico, ustvarjanje notranjega sovražnika in opozarjanje na nasilje, ki se še ni zgodilo. Deja vu. Kot bi se vrnili v čase epidemije, ko je bila vsaka kritika oblasti skoraj že napad na državo.
Po družbenih omrežjih je pred dnevi začel krožiti plakat z napisom “Protesti v Sloveniji”, ki za 21. november napoveduje proteste proti visokim cenam, korupciji, nepravičnosti, lažnim obljubam in izgubljeni prihodnosti. Plakat, ki je videti, kot da bi ga oblikovali v kleti na Trstenjakovi. Dvignjena pest, pretrgane verige, slovenska zastava in domoglupski napis “Slovenija se ne utiša”.
- Fact check / preden delite zgodbo o francoski levičarski aktivistki, jo vsaj preverite
- Jaz nočem plačevati te vlade / Janez je izumil državo po naročnini
- Napad s poslovnikom na skupni seji / mediji naredili slona iz muhe
- Prekomerno policijsko nasilje nad protestniki v Ljubljani / Hojseve sanje se uresničujejo, Stevanovič mu pomaga pri tem
Plakat je pred dnevi objavil uporabnik BUDALO10 na tiktoku in potem je sledil znan scenarij. Janez Janša ve, kdo je kriv. Levičarji. Tako je 20. oktobra na omrežju X zapisal: “Nikoli ne bomo dovolili, da se nasilje iz nekaterih evropskih mest preseli k nam. Levičarje, ki na to že javno pozivajo, opozarjamo: Roke proč od Slovenije!”
Kako priročno. Protesta ni, organizatorjev ni, nasilja ni, krivci pa so že znani. Levičarji. Predsednik vlade opozarja. Na zalogo. Jaz takšno sporočilo razumem predvsem kot ustrahovanje potencialnih protestnikov, čeprav ga Janša predstavlja kot opozorilo pred nasiljem.
V resnici gre za precej prozorno politično igro. Namesto da bi se pogovarjali o draginji, korupciji, stanovanjih in prihodnosti mladih, se bomo očitno spet pogovarjali o nevarnih levičarjih, ki naj bi želeli Slovenijo spremeniti v Francijo. Kulturni boj se lahko začne. Sovražnik je določen.
Vse skupaj me spominja na obdobje epidemije covida-19. Takrat je Janez imel rumene jopiče in Stevanovićeve protestnike, ki so vsak po svoje prispevale k politično naelektrenemu ozračju. Zdaj imam občutek, da bomo gledali ponovitev iste predstave. Le da so tokrat rekviziti nekoliko drugačni. Namesto mask in cepiv imamo protestne plakate, tiktok in posnetke nasilja iz tujine.
Bolj kot vse to me skrbi, kam lahko takšna retorika pripelje. V Italiji je vlada Giorgie Meloni posegala po zaostrovanju varnostne zakonodaje in ukrepih, ki so sprožili razprave o omejevanju protestov. Ne trdim, da bo Janša storil enako, toda ob njegovem opozarjanju pred še neobstoječim nasiljem se mi zastavlja vprašanje, ali se pripravlja teren za morebitno omejevanje javnih zbiranj.
Upam, da se motim. Ker pravica do mirnega protesta ni nekaj, kar bi nam oblast velikodušno dovolila. Je ustavna pravica. Ne glede na to, kdo je na oblasti. Ne glede na to, ali se predsednik vlade z razlogi za protest strinja. Je pa res, da Janez ne more zbrati več kot par avtobusov upokojencev, ki pridejo na izlet v Ljubljano, da bi protestirali proti komurkoli. Na drugi strani je situacija drugačna.
Zanimivo je, kako je Janez Janša s tem plakato že našel priložnost za novo poglavje kulturnega boja. Spet lahko nastopa kot edini branilec Slovenije pred namišljenimi nevarnostmi, medtem ko se o resničnih težavah ljudi pogovarjamo precej manj. Oz. se sploh ne. Vse reforme, ves med in mleko, ki se bosta cedila, sta odšla v pozabo.
Slovenija se ne utiša, piše na plakatu. Sicer je napis v pristni “domoglupščini” in ne moremo jim zameriti, saj se Janez sam zaveda, da nima najbolj ukega volilnega telesta. Jaz vseeno upam, da se Slovenije ne utiša. Ne zaradi tega plakata in ne zaradi morebitnih protestov, ampak zato, ker bi bilo precej žalostno živeti v državi, kjer bi se ljudje bali javno povedati, da se z oblastjo ne strinjajo. Pa kdorkoli že sedi na oblasti.