Včerajšnja Tarča je potrdila nekaj, kar vem že dolgo. Obnašanje Aleksandra Reberška je na nivoju otroka. Otroku se lahko oprosti, če ne razume stvari, če skače v besedo, če pametuje v stilu Stevanovića in tapkanja, ampak odrasla oseba, ki sedi v parlamentu, pa s takšnim vedenjem zgolj dokazuje, da svoji funkciji ni dorasla in da se ji očitno niti ne sanja o osnovnem bontonu. Ampak to je postala naša nora normalnost in takšni ljudje odločajo o naših usodah.
- Ne noriško kraljestvo, mi postajamo kraljestvo norcev
- Luka Mesec je opravil test na droge. Ne drogira se! In kaj zdaj?
- Je kdo na lastne oči videl kako Luka Mesec snifa kokain?
Včeraj je Reberšek v studio prinesel škarje in ovojnico ter Luko Mesca pozival, naj si pred kamerami odreže lase za testiranje na droge. Če si frajer, naredi test. Če nimaš česa skrivati, potem odreži lase. Približno takšna je bila logika celotnega nastopa. Logika šolskega igrišča, kjer eden drugega izziva, naj nekaj naredi, sicer bo že sama zavrnitev predstavljena kot dokaz, da nekaj skriva. In človek ob tem skoraj pozabi, da ne gleda prepira dveh najstnikov med odmorom, ampak poslanca Državnega zbora v eni osrednjih informativnih oddaj nacionalne televizije.
Sploh ni problem v tem, da ima Aleksander Reberšek drugačna politična stališča od mojih. To je povsem normalno in pravzaprav nujno za demokracijo. Problem je način, kako svoja stališča predstavlja. Skakanje v besedo, prekinjanje sogovornikov, dvigovanje glasu, poenostavljanje kompleksnih vprašanj in nenehno ustvarjanje občutka, da je tisti, ki govori bolj samozavestno in glasneje, avtomatično tudi tisti, ki ima prav.
Potem pride še znamenito pametovanje, kako je praksa nekaj drugega od teorije, kot da življenjska izkušnja avtomatično razveljavi podatke, stroko, raziskave in argumente. Ne razveljavi jih. Praksa in teorija nista nasprotnika, čeprav je to zelo priročna populistična fraza, ko zmanjka boljših argumentov.
V resnici je ravno včerajšnji nastop precej lepo pokazal, kam smo prišli s politično komunikacijo. Ni več pomembno, kaj poveš, ampak kako dober posnetek bo nastal iz tega. Ni pomembno, ali sogovorniku odgovoriš na argument, ampak ali ga uspeš prekiniti ravno v pravem trenutku. Ni pomembno, ali razumeš problem, ampak ali lahko iz njega narediš predstavo, ki bo naslednji dan zaokrožila po facebooku, tiktoku in drugih omrežjih.
Škarje v studiu so za takšno politiko skoraj popoln rekvizit. Nekoč so bili printani papirji, ampak časi se spreminjajo. Vsebina sploh ni več potrebna, dovolj je prizor.
Najbolj žalosten del vsega skupaj je, da nas takšne stvari skoraj ne presenetijo več. Navadili smo se, da je politika predstava, kjer je glasnost pomembnejša od znanja, samozavest pomembnejša od argumenta in dobra enovrstičnica pomembnejša od tega, ali povedano sploh drži. Potem pa isti ljudje sedijo v parlamentu in odločajo o davkih, zdravstvu, šolstvu, sociali, pokojninah in milijardah javnega denarja. Zato mogoče ni pretirana zahteva pričakovati, da zna poslanec poslušati človeka, ki govori, da počaka na svojo besedo in da razume razliko med argumentom in cirkusom.
Ne pričakujem, da se bo Reberšek strinjal z mano. Pravzaprav tega niti ne želim, saj bi bila demokracija brez različnih pogledov precej dolgočasna stvar. Pričakujem pa nekaj precej bolj osnovnega, da se človek, ki sedi v Državnem zboru in predstavlja svoje volivce, zna obnašati kot odrasla oseba.
Če smo prišli do točke, ko je tudi to že preveliko pričakovanje, potem problem ni več samo Aleksander Reberšek. Problem je, da smo takšno raven politične komunikacije sprejeli kot nekaj povsem normalnega.
