Ko sem pred mesecem protestiral pred izraelskim veleposlaništvom v Ljubljani, sem imel priložnost govoriti z osebo iz Francije, ki se je pridružila protestu. Najbolj jo je fasciniralo, kako mirni in nenasilni so protesti pri nas. Brez zažiganja avtomobilov, razbijanja izložb in spopadov s policijo. Z nasmehom je pripomnila, da pri njih protest brez vsega tega ni pravi protest. Da imajo Francozi upor proti oblasti zapisan v svoji zgodovini.
- Fact check / preden delite zgodbo o francoski levičarski aktivistki, jo vsaj preverite
- Prekomerno policijsko nasilje nad protestniki v Ljubljani / Hojseve sanje se uresničujejo, Stevanovič mu pomaga pri tem
- Hojs zopet laže in zavaja / sredin protest je povezal s petkovimi protestniki in nas primerjal s fašisti in nacisti
Ko zadnje dni spremljam prizore iz Francije, sem se spomnil na ta pogovor. Goreči avtomobili, razbite izložbe, izropane trgovine, napadi na javne zgradbe in spopadi s policijo. Prizori, ki so pri nas na srečo redkost. Vesel sem, da v Sloveniji protesti praviloma ne pomenijo uničevanja mest in ogrožanja življenj ljudi.
Toda zakaj je v Franciji drugače?
Francozi imajo dolgo zgodovino upiranja oblasti. Leta 1789 so Parižani zavzeli Bastiljo, simbol kraljeve samovolje, in s tem sprožili enega najbolj prepoznavnih dogodkov francoske revolucije. Bastilje niso preprosto požgali, ampak so jo zavzeli in pozneje porušili. Sledile so revolucije leta 1830 in 1848, krvava Pariška komuna leta 1871 in študentski protesti maja 1968, ki so prerasli v množične delavske stavke. Leta 2018 so na ulice prišli rumeni jopiči zaradi podražitev goriva, protesti pa so se hitro razširili na vprašanja socialne neenakosti in življenjskih stroškov.
Francoska družba je skozi zgodovino večkrat doživela, da so se politične spremembe zgodile šele takrat, ko so ljudje množično zasedli ulice. Zato protesti tam niso zgolj izraz nezadovoljstva, ampak pomemben del politične kulture. To seveda ne pomeni, da so vsi francoski protesti nasilni. Večina ljudi tudi tam protestira mirno. Toda francoska zgodovina je veliko bolj zaznamovana z barikadami, spopadi in nasilnimi odzivi države.
Država ima pri tem svojo vlogo. Francoska policija ima dolgo tradicijo precej ostrega obvladovanja množic. Solzivec, gumijasti naboji in šok granate so del njenega odzivanja na proteste. Takšno ravnanje lahko nezadovoljstvo še okrepi in ustvari začaran krog nasilja med policijo in najbolj radikalnimi protestniki.
Kaj se dogaja danes?
Sedanji protesti so se začeli septembra 2026 med dijaki, ki so opozarjali na pomanjkanje učiteljev, slabe razmere v šolah in negotovo prihodnost. Nezadovoljstvo se je hitro razširilo na vprašanja draginje, plač, pokojnin in krčenja javnih storitev. Protestom so se pridružili sindikati, študenti in drugi državljani.
17. oktobra je po podatkih francoskega notranjega ministrstva protestiralo približno 550.000 ljudi. Večina je protestirala mirno. Toda manjše skupine so proteste spremenile v nasilne izgrede. V Limogesu je zagorela mestna hiša, v drugih mestih so razbijali trgovine, zažigali avtomobile in napadali policiste.
Kdo je pravzaprav odgovoren za nasilje?
Dejstvo je, da protestov niso organizirali nasilneži. Še manj, da je nekdo dokazano načrtoval celotno nasilje. Protesti imajo povsem konkretne socialne vzroke, nasilne skupine pa so del dogajanja izkoristile za svoje cilje. Kdo je odgovoren za posamezna dejanja, še preiskujejo.
Nekaj podobnega smo že videli tudi v Sloveniji. Spomnimo se nasilnih protestov 5. novembra 2020 v Ljubljani, ko so se zamaskirane skupine spopadle s policijo. Takratni organizatorji petkovih kolesarskih protestov so se od tega shoda javno distancirali. Toda nasilni prizori so kljub temu postali del širše politične razprave o protestih. In desni pol jo je izkoristil. Kako priročno, kajne?
Prav to je nevarnost. Ko nekdo pride na protest zaradi boljših življenjskih razmer, višjih plač ali nasprotovanja vojni, lahko nekaj sto nasilnežev povsem zasenči sporočilo več sto tisoč ljudi. Namesto da bi govorili o razlogih za proteste, govorimo o požganih avtomobilih. Namesto o problemih državljanov govorimo o razbitih izložbah.
Francoski protesti imajo zgodovinske korenine, toda zgodovina ne more biti opravičilo za današnje nasilje. Razumem upor proti oblasti, razumem nezadovoljstvo in razumem ljudi, ki zahtevajo spremembe. Ne razumem pa, kako lahko požig trgovine ali avtomobila človeka, ki nima ničesar s političnimi odločitvami, prispeva k boljši družbi.
Zato sem po tistem pogovoru pred izraelskim veleposlaništvom še bolj prepričan, da je prav, da v Sloveniji ohranjamo drugačno protestno kulturo. Glasno, odločno in vztrajno. Ampak brez uničevanja. Ker moč protesta ni v številu požganih avtomobilov, ampak v številu ljudi, ki so pripravljeni stopiti na ulico in zahtevati spremembe.