Če želiš v Franciji gledati pornografijo, potem moraš opraviti verifikacijo starosti. Seveda obstajajo “obvodi”, ampak korak, ki ga je naredila Francija je precej zanimiv. Če imamo starostne omejitve za alkohol, cigarete in vožnjo avtomobila, zakaj jih ne bi imeli še za dostop do vsebin, ki očitno niso namenjene otrokom? Se motim?
- Kakšen je tvoj “screen time” na mobilni napravi?
- Ali kdo preverja glasnost izpuha skuterjev?
- Druga polovica stoletja je pred menoj
Ampak internet ni trgovina na vogalu, kjer pokažeš osebno izkaznico in greš naprej. Internet je prostor, kjer anonimnost ni samo privilegij, ampak pogosto tudi zaščita. In tukaj se začne problem. Ko enkrat začneš pogojevati dostop z identifikacijo, odpreš vrata nečemu precej večjemu kot samo zaščiti mladoletnikov.
Seveda, argument zaščite otrok je tisti, ki ga je najlažje prodati javnosti. Nihče normalen ne bo rekel, da naj imajo otroci neomejen dostop do pornografije. Nihče. Ampak vprašanje ni ali zaščititi otroke, ampak kako to narediti, ne da ob tem porušiš temelje zasebnosti za vse ostale.
Verifikacija starosti pomeni, da nekdo nekje zbira podatke. Morda ne neposredno tvoje ime, ampak dovolj informacij, da lahko potrdi, kdo si ali vsaj koliko si star. In ko enkrat obstaja sistem, ki ve, kaj gledaš in kdaj to gledaš, postane to precej zanimivo tudi za druge. Ne samo za regulatorje, ampak tudi za podjetja, oglaševalce in, če smo realni, tudi za tiste, ki bi takšne podatke radi zlorabili.
Internet je bil dolgo časa prostor, kjer si lahko ostal anonimen. Ne popolnoma, ampak dovolj, da si imel občutek svobode. Takšni ukrepi pa to svobodo počasi razjedajo. Danes je to pornografija. Jutri je lahko karkoli drugega, kar bo nekdo ocenil kot “neprimerno” ali “potencialno škodljivo”.
Tukaj se skriva ironija. Ukrep, ki naj bi zaščitil, lahko zelo hitro postane orodje nadzora. Ne zato, ker bi to bil njegov primarni namen, ampak zato, ker tehnologija to omogoča. In ker zgodovina kaže, da če nekaj obstaja, bo slej ko prej tudi uporabljeno – ali zlorabljeno.
Vprašanje torej ni, ali je ideja dobra. Ideja zaščite otrok je vedno dobra. Vprašanje je, ali je implementacija prava. In ali smo pripravljeni za to “varnost” plačati ceno v obliki izgubljene zasebnosti.
Francija je naredila prvi korak. Ostali bodo verjetno nekoč sledili. Vedno je tako. Potem se bomo čez nekaj let spraševali, kdaj smo pravzaprav pristali na to, da moramo dokazovati svojo identiteto za stvari, ki so bile nekoč samoumevno zasebne.
Morda je odgovor precej preprost. Takrat, ko smo rekli, da nimamo kaj skrivati.
