Zadnji teden sem naredil preko 1000 kilometrov po španskih cestah in ugotovil, da je vožnja lahko tudi užitek in ne samo stres, kot je pri vožnji po slovenskih cestah. Če je omejitev 30 km/h v mestu, se te omejitve držijo vsi. Nihče ne “hupa”, nihče ne vozi po avtocesti drugemu povsem za ritjo, predvsem pa dejansko lahko uživaš pri vožnji.
- Zakaj sprehajalci psov v Španiji nosijo s seboj plastenke?
- Ali ploskate ob pristanku letala?
- Španski vozniki in njihova kultura vožnje na cestah
Ravno to me je najbolj presenetilo. Ta občutek umirjenosti. Kot da se vsi zavedajo, da bodo na cilj prišli tudi brez tega, da morajo vsak trenutek dokazovati svojo premoč na cesti. Nihče ne izsiljuje, nihče ne sili čez rdečo luč v zadnji sekundi, ker “mu pripada”. Promet teče. Umirjeno. Predvidljivo.
Na avtocestah se vozniki držijo desnega pasu. Prehitevalni pas ni njihov drugi dom, ampak zgolj orodje za to, kar mu ime pove, za prehitevanje. Ko prehitijo, se umaknejo. Brez drame. Brez občutka, da jim s tem nekdo jemlje pravico do obstoja. In ko se ti približaš počasnejšemu vozilu, ni tistega tipičnega slovenskega refleksa, da se mu je potrebno prilepiti na zadnji odbijač in s tem sporočati “spizdi”. Držiš razdaljo. Počakaš. In stvar se reši sama od sebe.
Mesta so še bolj zanimiva. Omejitve niso tam zato, da jih ignoriraš, ampak zato, da jih upoštevaš. 30 pomeni 30. In če voziš 30, nisi ovira. Si del sistema. Pešci niso nadloga, ampak del prometa. Ustaviš. Počakaš. Nihče ti ne trobi za hrbtom, ker si naredil nekaj, kar bi moralo biti samoumevno.
Potem se vrneš domov. Na ceste, kjer je vožnja pogosto tekmovanje. Kjer omejitve veljajo za druge. Kjer je varnost relativna kategorija, odvisna od tega, kako zelo se ti mudi. Kjer je hupanje komunikacijsko sredstvo in vožnja na razdalji dveh metrov pri 130 km/h nekaj povsem običajnega.
Razlika ni v cestah. Španske niso nič bistveno boljše od naših, razen da niso njihove avtoceste gradbišče celo leto. Razlika je v ljudeh. V odnosu. V tem, da promet ni prostor za dokazovanje ega, ampak sistem, ki deluje samo, če ga vsi spoštujejo.
Tudi v Španiji obstajajo idioti za volanom. Tako kot povsod. Ampak niso pravilo. So izjema. Pri nas pa imam včasih občutek, da je ravno obratno. Mogoče bi bilo dovolj že to, da bi se začeli zavedati, da vožnja ni dirka. Da ni vsak ovinek priložnost za dokazovanje in da ni vsak drug voznik sovražnik. Mogoče bi bilo dovolj že to, da bi vozili tako, kot vozimo nekje drugje. Ker očitno znamo. Samo doma tega ne počnemo. To je tisti del, ki najbolj bode v oči.
