Nekdo bo rekel, da sem “hohštapler”. Drugi bo rekel, da se “preseravam”. Tretji bo dodal, da je to metanje denarja skozi okno. Ampak realnost je precej manj spektakularna in precej bolj racionalna. Rad jem v restavracijah z Michelinovimi zvezdicami, ker vem, kaj bom dobil.
- Veganski meni in brezalkohona vinska spremljava v restavraciji z Michelinovo zvezdico / Pri Lojzetu
- Cap Aureo / Grand Park Hotel, Rovinj / ena Michelinova zvezdica, Jeffrey Vella in njihov veganski meni
- Hiša Denk / Zg. Kungota / ena Michelinova zvezdica, chef Gregor Vračko in njihov veganski meni
- Casa Perbellini 12 Apostoli / Verona / tri Michelinove zvezdice, chef Giancarlo Perbellini in njihov veganski meni
- Grič / Šentjošt nad Horjulom / ena Michelinova zvezdica, chef Luka Košir in njihov veganski meni
Ne v smislu konkretnih jedi. Te so vedno presenečenje, ampak v smislu nivoja. Vem, da bo nekdo za vsako komponento na krožniku razmislil. Vem, da bo vsaka sestavina tam z razlogom. In vem, da bo izkušnja celovita. Od sprejema do zadnjega grižljaja. To je tisto, kar danes pri večini restavracij pogrešam.
Odkar se prehranjujem vegansko, sem postal bistveno bolj zahteven gost. Ne zato, ker bi hotel komplicirati, ampak zato, ker imam dovolj tega, da veganska opcija pomeni “pečena zelenjava” ali “bomo odstranili sir”. To ni kreativnost. To ni kuhanje. To je izhod v sili. Ko grem v restavracijo, ne grem samo jest. Grem po izkušnjo. Po občutek, da je nekdo razmišljal tudi o meni kot gostu. Da nisem “problem”, ampak izziv. In tukaj večina restavracij pogrne.
Prevečkrat sem že odšel iz restavracije razočaran. Ne zato, ker bi pričakoval čudeže, ampak ker osnovni nivo enostavno ni bil tam. Hrana brez ideje, brez strukture, brez presežka. Račun pa vseeno ne zanemarljiv. Ravno zato se vedno znova vračam k Michelinovim restavracijam. So drage? Relativno, kajne? Ampak vprašanje, ki si ga postavim, ni koliko stane, ampak kaj dobim za svoj denar.
Če v “navadni” restavraciji naročiš predjed, glavno jed, sladico in kozarec vina, si zelo hitro na 60, 70 ali 100 evrih. In to brez presežka, brez zgodbe. V Michelinovi restavraciji za 100+ evrov dobiš 5, 7 ali več hodni meni. Dobiš dramaturgijo. Dobiš potovanje skozi okuse. Dobiš tehnično dovršene jedi, ki jih sam doma ne boš nikoli pripravil. In kar je meni osebno pomembno, dobiš občutek, da nekdo spoštuje sestavine in čas, ki ga vloži v jed. Predvsem pa, da nekdo vegansko prehranjevanje ne vzame za samo po sebi razumevajoče.
To ni več samo hrana. To je produkt znanja, discipline in konstantnega izboljševanja. Včasih je račun 200, 300 ali celo 390 evrov. Ampak če to primerjam z več povprečnimi večerjami, kjer sem na koncu ostal ravnodušen ali razočaran, je račun naenkrat precej bolj smiseln.
Ne grem vsak dan v restavracijo z Michelinovo zvezdico. Ampak ko grem, grem z razlogom. In grem dokaj pogosto. Ko sem planiral naslednje obiske sem ugotovil, da sem jedel že v 33 različnih restavracijah z Michelinovo zvezdico. In nikoli nisem iz njih odšel “poklapan”. Pa ne padem na zgodbe in “bullshit”, ki bi mi ga lahko prodali. Sem precej zahteven gost in vem kaj želim.
Če je to “preseravanje”, potem naj bo.
