Ali se “splača” peljati 350 kilometrov do Verone, da lahko poskusiš veganski meni v Casa Perbellini 12 Apostoli, ki ima 3 Michelinove zvezdice? Moj odgovor je, da. To je najbližja 3 zvezdična restavracija z veganskim menijem, ki ga spreminjajo na 60 dni in kjer te ne zavrnejo, ker se prehranjuješ drugače. Kot sem sicer navajen.
- Grič / Šentjošt nad Horjulom / ena Michelinova zvezdica, chef Luka Košir in njihov veganski meni
- Pri Lojzetu / Dvorec Zemono / ena Michelinova zvezdica, chef Tomaž Kavčič in njihov veganski meni
- Dalla Gioconda / Gabicce Monte / ena Michelinova zvezdica, chef Davide di Fabio in njihov veganski meni
- Restavracija Strelec / chef Igor Jagodic / ena Michelinova zvezdica in njihov veganski meni
- Il Bavaglino, Giuseppe Costa / Terrasini, Sicilija / ena Michelinova zvezdica in njihov veganski meni
- Gellius / chef Alessandro Breda, Oderzo, Italija / ena Michelinova zvezdica in njihov veganski meni
- Retroscena / chefa Richard Abou Zaki in Pierpaolo Ferracuti, Porto San Giorgio, Italija / ena Michelinova zvezdica in njihov veganski meni
- Hiša Linhart, Radovljica / chef Uroš Štefelin (Michelinova zvezdica Vila Podvin) in njegov veganski meni
- Restavracija Dam / ena Michelinova zvezdica, chef Uroš Fakuč in njihov veganski meni
Ko sem na zemljevidu Michelinovih restavracij iskal restavracijo s tremi zvezdicami in z vegansko ponudbo, sem odkril Casa Perbellini 12 Apostoli v Veroni. Poslal sem jim elektronsko sporočilo, kot sicer storim vedno, in jih vprašal o degustacijskem meniju za vegane. Odgovor je bil, da ni problema, da imajo meni L’Essenza, ki je namenjen veganom in je tudi “gluten-free”.
Ko sem gledal datume, kdaj imajo prosto, sem ugotovil, da lahko naredim rezervacijo že par dni – v petek ob času kosila. Temu sem prilagodil tudi obisk Verone in se podal na pot. Ponavadi so Michelinove restavracije s tremi zvezdicami “razprodane” mesece vnaprej. Tudi pri njih je tako – petek zvečer in sobota sta takšna dneva.
Med vožnjo sem razmišljal o odnosu restavracij z Michelinovimi zvezdicami do ljudi, ki se prehranjujemo drugače. Ker kamorkoli grem, vnaprej preverim, če je tam kakšna takšna restavracija, in pošljem elektronsko sporočilo, če lahko gostijo osebo, ki se prehranjuje vegansko.
V Španiji je bil odgovor vedno ne oz. v večini primerov odgovora sploh ni bilo. Tudi pri nas je tako – iz Hiše Franko sem dobil odgovor, da lahko pripravijo vegetarijanski meni, veganskega ne. Seveda je odločitev lastnika, kaj in komu bo stregel, in tukaj lahko samo ponižno sklonim glavo in upam, da nekje pa obstajajo chefi, ki razumejo, da obstajajo tudi ljudje, ki se prehranjujejo drugače.
Hotel sem imel par sto metrov stran in od restavracije, in ko sem se sprehodil do restavracije, me je pričakalo presenečenje – pred vhodom sta bili na “tabli” samo dve Michelinovi zvezdici. Še enkrat sem preveril Michelin guide, kjer ima Casa Perbellini 12 Apostoli tri zvezdice.
Zgodba glede tega je sledeča. Casa Perbellini je prvo zvezdico dobila pred skoraj 30 leti, drugo pred 16 leti in letos, ko so se preselili iz stare lokacije na lokacijo, kjer je bila prej restavracija 12 Apostoli, so dobili tretjo zvezdico. Ker tega dela še niso uredili, so to tudi razložili.
Restavracija je, zanimivo, urejena – pozna se, da je nekdo imel veliko okusa, ko je vse skupaj urejal, predvsem pa je združil moderno z zgodovino. Že ob vstopu je na steni pestra zbirka nalivnih peres znanih osebnosti, ki so jih pustile v restavraciji z dolgo tradicijo.
Personal je prijazen. Ko sem se približal mizi, so mi odmaknili stol in mi pomagali, da sedem. To se ni zgodilo samo prvič, ampak vsakič, ko sem vstal. Ko sem šel proti WCju, so me tudi tja pospremili. Tega nisem navajen, ampak sem se prilagodil. Tudi “eye contact” je bil ves čas prisoten. Ko mi je zmanjkalo pijače, je bila v istem trenutku ena izmed oseb pri meni in mi dotočila vode ali prinesla novo pijačo.
Kljub temu, da je bil petek in je bila ura 13. je bila restavracija povsem polna. Na voljo imajo tri menije: Io e Silvia, Io e Giorgio in L’Essenza. Imajo pa tudi Che’s Table, kjer lahko 12 gostov opazuje pri delu chefa Giancarla Perbellinija.
Ko sem sedel za mizo, sem takoj dobil “pozdrav iz kuhinje”. Veganski. Ker ne konzumiram alkohola, sem dobil brezalkoholni koktejl. In bil je dober. In potem so začeli na mizo prihajati krožniki, ki so bili ne samo okusni, ampak tudi lepi. Predvsem pa kombinacije, ki so bile na njih, so bile zanimive. Daikon špageti s svojo in ingverjem. Sveži jurčki s hrustljavo solato in limonimim sojinim mlekom. Bučna juha s kostanjem. “Gluten-free” testenine z gobami. Pak choi.
V vmesni fazi sem dobil pred sebe tudi najboljšo “foccacio,” kar sem jih jedel. V testo so dodali krompir in dobila je povsem drugačen okus in strukturo.
Ko sem bil že sit, pa je pred mene prišla še sladica. Veliko njih. Sladoled z wasabijem me je sezul. Priznam. Čeprav prisegam na preproste okuse, je bil vrhunski.
Suma sumarum. V dveh urah in pol sem užival v vsakem grižljaju – le “gluten-free” testenine bi z veseljem preskočil, ker so pač drugačne. Vse ostalo pa je bilo dobesedno s prsti pomazano!
Veganski 7-hodni meni stane 185 evrov. Vreden vožnje in obiska, predvsem pa vreden izkušnje, ki je malce drugačna kot sicer v Michelinovih restavracijah.
Ta objava ni plačana ali kako drugače sponzorirana. Je zgolj zapis mojega doživetja s hrano pri njih. Ker smo ljudje med seboj zelo različni, se seveda lahko izkušnja nekoga drugega povsem razlikuje od moje!
