Pri Lojzetu / Dvorec Zemono / ena Michelinova zvezdica, chef Tomaž Kavčič in njihov veganski meni

Gostilna Pri Lojzetu na dvorcu Zemono, ki se ponaša z eno Michelinovo zvezdico in kjer je chef Tomaž Kavčič, je bila že dolgo časa na mojem spisku restavracija, ki jih moram obiskati. Predno sem se začel prehranjevati vegansko, sem bil večkrat pri Tomažu in vedno bil navdušen. Ampak od tedaj, ko sem spremenil način prehranjevanja, pa mi ni bil usojen obisk. Ker ponavadi ne planiram vnaprej obiska restavracij z “mišelinkami,” sem kar precej dolgo čakal. In se je izplačalo. Za tiste, ki se vam ne da brati. Bilo je odlično in veganski meni je za prste obliznit!

V soboto, ko sem se vračal iz Benetk, sem se odločil, da pokličem in poskusim. Kot že večkrat. Ampak tokrat je bila sreča na moji strani, prazna miza je bila voljo in čisto nič niso komplicirali, ko sem povedal, da bi veganski degustacijski meni. Še več, vprašali so me, ali so prisotne kakšne alergije, kajti imajo možnost priprave tudi posebnih želja.

In tako sem ob 18:30 prišel na dvorec Zemono. Impozanten drevored do dvorca naredi vtis. In kdor je prvič pri Tomažu, je verjetno presnečen, ko ga odpeljejo do mize. Obokani stropovi iz kamna dajejo dober vtis in prijetno in toplo ozračje, ki je posledica ognja v kaminu, naredi svoje.

Naročil sem 5 hodni veganski degustacijski meni. Ker ne pijem alkohola, sem se odločil, da bom pol jabolčni sok, čeprav to ni ravno moja najljubša izbira. Ampak sem imel srečo, saj mi je sommelier predlagal, da mi prinese nekaj za poskusiti. Pred menoj je odprl steklenico in sem mu še enkrat omenil, da ne konzumiram alkohola. In se mi samo nasmehne in reče, da naj mu zaupam.

Natoči mi kozarec in ni hudič, da sem bil prepričan, da je vino! No, da ne dolgovezim. Ni bilo vino, ampak bil je grozdni sok. Ne tisti sladki, ampak ravno prav kisel, da je šel k jedem in da je izgledalo, kot da tudi jaz pijem alkohole. Ko je opazil moje navdušenje, mi je prinesel še eno steklenico z malce drugačnim okusom grozdnega soka. Ta je bil celo še malce bolj kisel in odlično je šel v hrani.

Že po par minutah za mizo je prišel pozdrav iz kuhinje. Sveži šparglji na krožniku iz nekih drugih časov in za nameček še presenečenje na drugih strani krožnika. Uvertura je bila odlična in tko so se kasneje nizali krožniki in me presenečali.

Presenečen sem bil nad porcijami, ki so za “mišelinko” precej velike. Da o tem, da med jedmi ni bilo potrebno čakati pol ure, niti ne omenjam. In vse skupaj je potekalo v zelo prijetnem razpoloženju. Po 20. uri so gostilno napolnili Italijani, ki očitno uživajo v menijih, ki jih pripravlja Tomaž, in v pogovoru z njim, ko se smuka med mizami.

Spodaj na fotografijah so slike jedi, ki povedo veliko o hrani in samih tehnikah priprave teh jedi. Presenečen sem bil nad poleto v juhi, ki je še nisem jedel. Nadnavdušen nad krompirjevimi “ocvirki” -, ki so iz liofiliziranega krompirja. Všeč mi je bila “sous vide,” rdeča pesa in zraven redukcije omak različnih okusov.

Seveda nekje proti koncu ni šlo mimo Tomaževega brina in “suhega ledu,” ki naredi šov. Edino veganska sladica bi bila lahko malce bolj domiselna. Ampak se nisem pritoževal, saj sem bil že tako popolnoma sit. No, za konec seveda ni šlo mimo “troblje” in pa telefona v njej, ki pričara še glasbo ob “poslasdicah”.

Veganski 5-hodni meni stane 90 evrov. Sladica se naroči kasneje in se doplača. Ker je Zemono na meni ljubi relaciji, na poti iz Italije, zgolj upam, da bom še kdaj imel srečo in bom dobil mizo v zadnjem trenutku.

Ta objava ni plačana ali kako drugače sponzorirana. Je zgolj zapis mojega doživetja s hrano pri njih. Ker smo ljudje med seboj zelo različni, se seveda lahko izkušnja nekoga drugega povsem razlikuje od moje!