V Zgornji Kungoti je Hiša Denk, restavracija z eno Michelinovo zvezdico, kjer ima svoj prostor pod soncem chef Gregor Vračko. Glede na vse zgodbe, ki sem jih slišal, je bila ta restavracija že zelo dolgo na mojem “to do” spisku. To soboto sem končno doživel njihovo kulinarično razvajanje. In tudi veganski meni imajo in je odličen.
- Casa Perbellini 12 Apostoli / Verona / tri Michelinove zvezdice, chef Giancarlo Perbellini in njihov veganski meni
- Grič / Šentjošt nad Horjulom / ena Michelinova zvezdica, chef Luka Košir in njihov veganski meni
- Pri Lojzetu / Dvorec Zemono / ena Michelinova zvezdica, chef Tomaž Kavčič in njihov veganski meni
- Dalla Gioconda / Gabicce Monte / ena Michelinova zvezdica, chef Davide di Fabio in njihov veganski meni
- Restavracija Strelec / chef Igor Jagodic / ena Michelinova zvezdica in njihov veganski meni
- Il Bavaglino, Giuseppe Costa / Terrasini, Sicilija / ena Michelinova zvezdica in njihov veganski meni
- Gellius / chef Alessandro Breda, Oderzo, Italija / ena Michelinova zvezdica in njihov veganski meni
- Retroscena / chefa Richard Abou Zaki in Pierpaolo Ferracuti, Porto San Giorgio, Italija / ena Michelinova zvezdica in njihov veganski meni
- Hiša Linhart, Radovljica / chef Uroš Štefelin (Michelinova zvezdica Vila Podvin) in njegov veganski meni
Organizacija časa in mojih prehranjevalnih navad ni nekaj, na kar bi bil najbolj ponosen. Že v začetku decembra sem se odločil, da obiščem Hišo Denk v Zgornji Kungoti – kraj, ki je od Maribora oddaljen okoli 15 kilometrov, in chefa Gregorja Vračka, ki slovi po svoji drugačnosti – jaz bi njegov slog in način opisal z besedo “roknrol”.
Ob prihodu v Zg. Kungoto je bil na “mestnem trgu” dogodek – krampusi so prišli v mesto. Na nasprotni strani pa kraljuje Hiša Denk. Čudovita novogradnja s še lepšim vrtom in urejeno okoli. Ponujajo tudi sobe. Na sodobni stavbi ni nikjer Michelinove zvezdice, kar me je presenetilo – ampak filozofija Gregorja Vračka ni v zvezdicah, ampak v tem, da so ljudje, ki pridejo k njemu, zvezdice. In to je vidno skozi cel večer.
Sproščenost je sinonim restavracije. Že ob prihodu Gregor razloži protokol oz. pozdravi vse skupaj in jim s svojim šarmom in navihanostjo da občutek, da niso prišli v “sterilno” okolje, kjer se sliši “miška pod mizo,” ampak da bo to drugačen večer, kot sem ga navajen v takšnih restavracijah. In nisem se motil.
V takšnih restavracijaj ponavadi z veseljem pogledam obraze za sosednjimi mizami. Če so nasmejani in dobre volje, je to odraz hrane, predvsem pa občutka, ki ga ima v prostoru obiskovalec. In tokrat so bili obrazi prešerni in pogovori v precej visokih decibelih.
Ko sem dobil prvo hrano na mizo, mi je postalo žal, da nisem že prej prišel v Zg. Kungoto. Ena posebnost njegove hrane, ki se mi je zdela izredno simpatična – veganski in navadni meni izgledata enako v večini primerov, ker chef Vračko ne želi delati razlik med obiskovalci. Okusi in sestavine pa so drugačni. Tudi to, da se veganski meni konstantno spreminja in je odvisen od navdiha, predvsem pa sestavin, ki so na voljo, je pomemben faktor – ker to pomeni, da lahko greš večkrat k njim in bo hrana različna.
Ker verjamem, da se večer pozna po “pozdravu iz kuhinje” – ali se komu sanja, zakaj tako neumna besedna zveza, potem sem vedel, da bo večer poln presenečenj. In res je bil.
Čudovite kombinacije – to, da je lahko miso “maslo” okusno, si ne bi nikoli mislil. Da so črne trobente tako dobre in da je lahko krompirjev njok tako nežen in puhast. Da se da pripraviti hrano, ki je vseeno začinjena, in na trenutek dobiš občutek, da je celo preveč, vendar ti že naslednji trenutek postane jasno, da je bil to njen namen – da tako pač mora biti, ker je druga sestavina povsem drugačnega okusa in se ti šele nekje na koncu jezika vse to združi in dobiš tisti pravi okus.
Tudi to, da vmes pride chef do mize in povpraša, če je vse v redu, je dokaz, da mu je mar za to, kar se dogaja. Da ga zanima mnenje gostov in počutje. In ker je Gregor karizmatična oseba, je vse skupaj še bolj intenzivno.
Vse skupaj je bilo vrhunsko! Vendar. Vedno je še en vendar. Na koncu, ko sem se že oblekel in smo se že poslavljali, sem Gregorju rekel, da imam eno kritiko. Seveda jo je želel slišati. In moja edina kritika je bila – “čipke,” ki so na hrani. Na njegovo “roknrol” osebnost ne pašejo. Niti niso tako seksi, da bi jih želel slikati za instagram. Brez njih hrana izpade povsem drugače in ne prikriva čipka bistva. Mislim, da me je chef razumel, kaj se mu želel povedati, in da ni bil “užaljen,” ker mu je nekdo rekel nekaj takšnega. V bistvu mi je obljubil, da jaz ne dobim nikoli več čipk na hrano, ko pridem naslednjič.
Veganski 5-hodni meni stane 85 evrov. Vreden vsakega centa, predvsem pa vožnje v Zgornjo Kungoto. Zaprmej bo tole moja bolj pogosta destinacija, ko se bom vračal iz Avstrije ali Madžarske. Pa mogoče kakšen skok med vikendi do Maribora.
Ta objava ni plačana ali kako drugače sponzorirana. Je zgolj zapis mojega doživetja s hrano pri njih. Ker smo ljudje med seboj zelo različni, se seveda lahko izkušnja nekoga drugega povsem razlikuje od moje!