Restavracija Cap Aureo, kjer je chef Jeffrey Vella v Grand Park Hotelu v Rovinju, je svojo Michelinovo zvezdico prejela šele prejšnji teden. Sedaj imajo Hrvati 13 restavracij z Michelinovimi zvezdicami. Samo v Rovinju imajo tri restavracije z Michelinovimi zvezdicami, od tega dve v Grad Park Hotelu – Agli Amici in Cap Aureo in Monte, ki je v samem starem delu mesta. V petek, med vožnjo proti Krku, sem se odločil, da poskusim srečo in poklical v vse tri restavracije …
- Hiša Denk / Zg. Kungota / ena Michelinova zvezdica, chef Gregor Vračko in njihov veganski meni
- Casa Perbellini 12 Apostoli / Verona / tri Michelinove zvezdice, chef Giancarlo Perbellini in njihov veganski meni
- Grič / Šentjošt nad Horjulom / ena Michelinova zvezdica, chef Luka Košir in njihov veganski meni
- Pri Lojzetu / Dvorec Zemono / ena Michelinova zvezdica, chef Tomaž Kavčič in njihov veganski meni
- Dalla Gioconda / Gabicce Monte / ena Michelinova zvezdica, chef Davide di Fabio in njihov veganski meni
Najprej sem poklical v Monte, kjer se mi niso oglasili. Potem Agli Amici, kjer so mi povedali, da ne strežejo veganske hrane. Na koncu sem klical še v Cap Aureo, kjer sem kot vedno začel svoja vprašanja – imate za jutri kaj prostega za dve osebi. In potem še vedno dodam tisti del – in ena oseba se prehranjuje vegansko. Na drugi strani ni bilo ob tem nobene zadrege ali pogostega odgovora – se pozanimam in pokličem nazaj.
Srečo sem imel večjo kot pamet, saj so imeli ravno eno mizo prosto, ker je nekdo odpovedal rezervacijo. Če se celotna izkušnja začne pri sami rezervaciji, potem bo moja izkušnja s Cap Aureo odlična – ker tako prijazne osebe na drugi strani že dolgo nisem slišal in sem se vse dogovoril v par minutah. Na elektronsko pošto so mi poslali povezavo, kjer sem moral vpisati svojo kartico – za primer, da se ne pojavim v restavraciji in bi mi tako trgali del zneska. “Fair and square”.
Glede na to, da so šele dobili Michelinovo zvezdico, sem seveda pričakoval, da “ne bo vse teklo kot naoljeno”. In sem se motil. V soboto sem se preko Učke podal proti Rovinju. Parking pred Grand Park Hotelom, kjer so parkirana vozila Rolls-Royce, Bentley in ostala prestižna vozila gostov hotela.
Ker me je vseeno zanimalo, koliko stane nočitev v 5-zvedičnem hotelu, sem preveril cene. Najnižja cena sobe je bila preko 850 evrov. Ena minimalna plača. Ampak hotel je poln, ker obstaja klientela, ki si to lahko mirno privošči. Ko sem razmišljal, ali bi bil pripravljen toliko plačati za hotel, sem ugotovil preprosto stvar – ker je to Rovinj, bi se mi zdelo predrago. Če bi bil to Cannes, bi bil pripravljen. Malce drugače gledam te destinacije, ki so nam blizu in kjer sem še pred leti spal v hotelu za sto evrov. Ampak nazaj k sami izkušnji restavracije Cap Aureo.
Restavracija se nahaja v petem nadstropju, kar pomeni eno stvar – pogled. Na staro mestno jedro, na morje, na barke, ki se zibajo v pozni svetlobi dneva. Instagramabilno. Minimalistično opremljeno, vendar izredno prijetno. Da ne omenjam prijaznega osebja, ki se predstavi in skrbi skozi celoten večer za prijetno in dobro izkušnjo.
Restavracija sodi v sklop hotela, kot tudi Agli Amici (edina hrvaška restavracija z dvema Michelinovima zvezdicama), vendar sta to svoji restavraciji – zgolj domovanje imata v tem hotelu. Seveda sem jim najprej čestital za Michelinovo zvezdico in vprašanje, če se je kaj spremenilo – glede na to, da so jo v soboto imeli šele 5 dni in da je niso še niti “izobesili,” me je odgovor vseeno presenetil. Da je veliko več rezervacij, predvsem pa da ljudje dejansko “potegnejo” te zvezdice.
V Cap Aureo ponujajo tudi 20-hodni degustacijski meni. Jaz sem se odločil za 7-hodni. S spremljavo Coca Cole, ki stane pri njih 5,60 evra. Seveda, veganski meni. Kljub temu, da je bila restavracija polna – pogled s terase je “za ubit,” sploh ob sončnem zahodu in po tem, ko odprejo “panoramska okna” in svež veter doda še piko na i celotni izkušnji.
Osebje je natančno, ampak ne togo. Profesionalno, a ne vzvišeno. Pojasnila vsake jedi so bila kot kratke zgodbe – od kod je sestavina, kako so jo pripravili, zakaj je na tem krožniku. In to brez občutka, da si na predavanju, ampak bolj, kot bi ti prijatelj pripovedoval, kako je zjutraj nabral ta zelišča na okoliških travnikih. Brez “bullshitanja”.
Zanimivo je, da potek strežbe pri njih nenormalno dober. Da vse poteka, kot mora in da je vsak detalj izpiljen do podrobnosti. Da lahko 8 oseb obdeluje naenkrat 12 miz in da med hodi ni pol ure čakanja, je stvar “ustroja” restavracije in pa organiziranosti teama. Ker sem oseba, ki veliko sprašuje, sem na to opozoril že na začetku. In na vsa vprašanja dobil odgovore.
Njihov meni je v “bibliji”. In v njej je tudi eno izmed daril, ki ga dobi vsak obiskovalec restavracije. “Amous bouche” imenujejo “grickalice”. In ko sem dobil prvo “grickalico,” sem mirne vesti rekel osebi, ki je skrbela za najino mizo, da sem navdušen, da sem dobil mizo pri njih. Beluš, ki ni moja omiljena hrana, je bil pripravljen tako, da sem moral dvakrat preveriti, če je to res to. Kapo dol – če lahko sklepam, da po prvi jedi gre lahko samo še na boljše, sem se veselil večera pred menoj.
In ni bilo zaman. Vsaka jed je bila malce bolj kompleksa, predvsem pa bolj smiselna, čeprav so bile uporabljene preproste sestavine – rdeča pesa na 4 različne načine, paradižnik na 7 načinov, blitva na 5 načinov. Zelo okusno, predvsem pa na pogled čudovita hrana, ki jo pripravlja nekdo, ki točno ve, kako se temu streže. Nobenega tofuja in nobenih nadomestkov, nečesa, kar bi potreboval nekdo, ki se prehranjuje vegansko. Okusi, ki jih nisem navajen in ki so me presenečali iz krožnika v krožnik.
Kljub temu da iščem ponavadi neko malenkost, ki po moje ne bi smela biti del krožnika ali pa ki zmoti krožnik – je nisem našel. Še več – navdušil me je vsak grižljaj. In najboljša stvar je, da sem na koncu dobil tudi recepte za te jedi, ki sem jih jedel. Ena izmed pozornosti, ki ne stane veliko, si jo pa za vedno zapomniš.
Naj fotografije hrane govorijo svoje, brez da jaz poskušam razlagati, kaj vse je bilo v vsaki jedi. Ko sem se ozrl naokoli po drugih mizah, sem opazil en čuden fenomen – ljudje so imeli nasmešek na obrazu. Kar največ pove o sami restavraciji in izkušnji, ki jo ima gost.
Cap Aureo ni restavracija, kamor greš vsak dan oz. lahko tudi, če imaš dovolj pod palcem. Je pa restavracija, kamor greš vsaj enkrat – da začutiš, kaj pomeni, ko se narava, tehnika in domišljija združijo na krožniku. Rovinj je čudovit že sam po sebi, ampak Cap Aureo mu doda tisto piko na i, zaradi katere se ti ne mudi nazaj.
In ja – Michelin je imel prav. Tokrat res.
Veganski 7-hodni meni stane 160 evrov. Vreden vsakega centa, predvsem tudi vožnje v Rovinj. Sedaj vsaj vem, kam bom šel jest, ko bom v Istri. Če bom seveda dobil prostor, ker se bojim, da bo tole hit letošnjega poletja.
Ta objava ni plačana ali kako drugače sponzorirana. Je zgolj zapis mojega doživetja s hrano pri njih. Ker smo ljudje med seboj zelo različni, se seveda lahko izkušnja nekoga drugega povsem razlikuje od moje!
