Ko sem prispel v mesto Grotammare v Italiji, približno 750 kilometrov oddaljen od Ljubljane, sem na telefonu preveril, če obstaja kje v bližini kakšna restavracija z Michelinovo zvezdico. Najbližja je bila restavracija Retroscena, v kraju Porto San Giorgio od hotela oddaljena 25 kilometrov v kateri sta chefa Richard Abou Zaki in Pierpaolo Ferracuti. Okoli 19:00 sem poklical in jih vprašal, če bi lahko dobil mizo pri njih.
- Restavracija Dam / ena Michelinova zvezdica, chef Uroš Fakuč in njihov veganski meni
- Hiša Linhart, Radovljica / chef Uroš Štefelin (Michelinova zvezdica Vila Podvin) in njegov veganski meni
- Harry’s Piccolo, Trst / chef Matteo Metullio / restavracija z Michelinovo zvezdico na Piazza Unità d’Italia
- Draga di Lovrana / chef Deni Srdoč / restavracija z Michelinovo zvezdico nad Lovranom
- Restavracija z Michelinovo zvezdico Cafe Les Paillotes, Pescara
- Restavracija La Rucola 2.0 / Michelin * / Sirmione, Gardsko jezero
- Guido Restaurant / Rimini / 1 Michelinova zvezdica
- Restavracija Pavus / chef Marko Pavčnik in njegov veganski meni #topshit
- Restavracija Gredič v Goriških Brdih in njihov veganski meni
- Restravracija Pen Klub, Ljubljana / chef Mojmir Šiftar in veganski menu z Juicy Marbles
Odgovor je bil da. Sprostila se jim je ena miza in lahko pridem ob 20:15. Potem dodam še, da bi veganski meni. In odgovor z druge strani je bil – seveda, no problemo. Še enkrat, za vsak slučaj vprašam, če je mišljeno slučajno vegetarijansko .. Prijazen glas z druge strani mi v angleščini razloži, da njihov chef z užitkom kuha vegansko! Da sploh ni težav.
V bistvu sem bil vesel kot otrok. Ker se mi bo po pol dneva vožnje prijalo razvajati. Skok pod tuš, v avto in proti kraju Porto San Giorgio. S pomočjo navigacije sem našel restavracijo, ki stoji ob St. Giorgio Martire Church.
Že ob vstopu mi je bila restavracija všeč. Minimalistično opremljena, strežno osebje z maskami na obrazu, odprta kuhinja, tako da sem lahko v vsakem trenutku opazoval kaj se dogaja v kuhinji in pa nobenega vonja po hrani. V kuhinji zelo mlado osebje in ko sem poguglal kdo sta šefa sem odkril, da sta to dva: Richard Abou Zaki in Pierpaolo Ferracuti.
Naročil veganski 5 hodni meni in se povsem prepustil razvajanju. Za tiste, ki se jim ne da brati naprej. Nadnavdušen!
Za tiste, ki pa se jim da brati – takšnih kombinacij grenko, kislega še nisem poskusil. In vsaka jed je bila povezana v celoto, predvsem pa je imela vsa hrana rdečo linijo. Če bi mi kdo rekel, da je lahko koleraba tako okusna, da je lahko zažgan cukin s tartufi tako fenomenalen in da lahko kapre in limone naredijo kruh tako okus, bi se mu smejal.
Če bi mi kdo kdaj rekel, da bom za sladico jedel lubenico, ki bo marinirana v olju bazilike in s kisom limone, z dodatkom pekočine in fermentiranimi semeni, bi se mu verjetno nasmejal. Ampak na koncu sem vse, kar je ostalo še na krožniku pomazal s prsti.
Očitno se lahko naredi vegansko hrano tudi na drugačen način. Stran od ustaljenih praks in sestavin kot so tofu in podobno. Očitno se da z malce inoviranja pripraviti hrano, ki pusti okus še dolgo časa in nasmeh na obrazu se ne izbriše kar tako.
Veganski 5-hodni meni stane 80 evrov. In je vreden vsakega centa. Aja, Retroscena je zakulisje, če koga zanima zakaj takšno ime.
Ta objava ni plačana, ali kako drugače sponzorirana. Je zgolj zapis mojega doživetja s hrano pri njih. Ker smo ljudje med seboj zelo različni, se seveda lahko izkušnja nekoga drugega povsem razlikuje od moje!
