Restavracija Gredič v Goriških Brdih oz. konkretno v Dobrovem v Brdih se ponaša s priznanjem Michelinov krožnik – kar pomeni sveže surovine, skrbno pripravljen in dober obrok. In glede na to, da sem zadnja leta večkrat letno v Goriških Brdih, ki so idealna za vikend pobeg, sem tokrat obiskal Gredič in bil navdušen nad njihovim veganskim 5-hodnim menijem.
- Restavracija Dam / ena Michelinova zvezdica, chef Uroš Fakuč in njihov veganski meni
- Goriška Brda / slovenska Toskana / Vila Vita Vipolže / fotografije
- Izlake – Monopoli (Bari), Italija / 1150 kilometrov z avtom / cene, način vožnje in nauk
- Beštija Bistro, Ljubljana / had testira pizze / ocena 4,9
- Hiša Linhart, Radovljica / chef Uroš Štefelin (Michelinova zvezdica Vila Podvin) in njegov veganski meni
- Restravracija Pen Klub, Ljubljana / chef Mojmir Šiftar in veganski menu z Juicy Marbles
Včeraj popoldan sem se spomnil, da bi nekaj dobrega jedel v Goriških Brdih. Ker nisem človek, ki bi vnaprej planiral obisk gostilne, predvsem pa nisem takšen redoljub, da bi imel vnaprej splanirane vse stvari, ponavadi ostanem brez “mize v dobri restavraciji”. Včeraj sem imel srečo.
Okoli 14. ure sem poklical v Gredič, da bi rezerviral mizo, vendar so mi prijazno povedali, da so že polni. Poskusil sem še s številnimi drugimi restavracijami v bližini, vendar na žalost brez uspeha. Sobota, lep dan in seveda polne gostilne. Sam sebe sem krivil za svojo “neorganiziranost” vendar sem se sprijaznil s tem, da bom pač kuhal sam. Vendar sem se motil. Čez eno uro zazvoni telefon in jaz se oglasim, ker mi je bila številka znana – pred tem sem jo klical. In prijazen glas na drugi strani mi sporoči, da se jim je sprostila ena miza.
Potem pride “ta zoprn” del. Povem, da bi jaz želel veganski meni. In glas na drugi strani mi pove, da sploh ni težav s tem. Da imajo meni tudi za vegane, sicer pa je to potrebno sporočiti par dni vnaprej, da lahko vse skupaj pripravijo.
Gredič je gradič, ki je star preko 400 let. Čudovita lokacija med vinogradi in pred desetimi leti je bil kompletno prenovljen. Ponujajo sobe, imajo bazen, gostijo poroke in Gredič je kot tak čudovit. Imajo pa tudi restavracijo, ki se ponaša z Michelinovim krožnikom, kar pa v njihovem primeru ne pomeni, da so za to lahko dvignili cene v nebo. Cene so povsem sprejemljive in normalne.
Restavracija je urejena. In par minut po prihodu se je začela polniti in bila povsem polna. Moja pričakovanja niso bila visoka, kajti skozi življenje sem se naučil, da so pričakovanja tista, ki uničijo večer. Raje se sprostim in se pustim presenetiti in predvsem uživam. In ja, v Grediču sem užival in se pustil razvajati s hrano. Da niti ne omenjam njihovega narečja, ki je meni izredno simpatičen. Sicer mi je v takšnih primerih žal, da ne pijem alkohola, kajti s takšno hrano bi šla lokalna vina odlično skupaj, ampak s temi dilemami sem opravil že dolgo nazaj.
Namesto opisovanja vsake jedi posebej, ki so vidne na spodnjih fotografijah bom raje naredil povzetek. Odlično pripravljen degustacijski meni za tiste, ki se prehranjujejo vegansko. Zanimive kombinacije, ki si jih sicer ne bi nikoli predstavljal, da gredo tako dobro skupaj, predvsem pa se pozna, da je chef v kuhinji precej dobro premislil kaj vse bo dal na krožnik osebi, ki se prehranjuje vegansko.
Kot “pozdrav iz kuhinje” me je pričakal odličen humus – kot nekdo, ki obožuje humus, mi je to bila odlična popotnica za vse nadaljne krožnike, ki so me presenečali. Tako s kombinacijami in tehnikami, predvsem pa z okusi, ki so se lepo skladali. Da o “plejtingu” niti ne izgubljam besed.
Po vsakem “praznem” krožniku sem komaj pričakoval novega, da poskusim kako bo chef razvajal moje brbončice z naslednjim krožnikom. In me je. Vsak krožnik je bil korak naprej in dokaz, da je lahko veganska hrana hudičevo dobra in da ni to samo “grilana zelenjava” kar ponavadi dobim na krožnik. Tartufi, grahov pire, čebulna marmelada, dehidrirana rdeča pesa in tapijoka, limetin žele, zgolj par stvari, ki jih bom pogrešal do naslednjega obiska Grediča.
Kljub temu, da sem dobil na enem izmed krožnikov tofu, ki ni moja “omiljena” izbira, je bil odličen in nič kaj “tofujski”. Sam bi ga sicer zamenjal s “smokano pečeno polento”, ampak to je zgolj moja kaprica. Pa pri sladici, ki jih je precej težko za “last call vegane” pripraviti, bi namesto ananasa dodal raje jagode k jagodovemu sorbetu.
Sicer pa je bila ta hrana v mojem svetu ocenjena z 10 / 10. Lansko leto v San Sebastianu, zibelki Michelinovih zvezdic, nisem v restavraciji z eno Michelinovo zvezdico jedel tako dobrega in tako domiselnega menija. Predvsem pa me navdušuje dejstvo, da se chefi v kuhinjah ne ustrašijo “veganske hrane” in ji lahko povzdignejo na zelo visok nivo, predvsem pa lahko iz te hrane naredijo čudovito izkušnjo in polepšajo večer.
Cena za veganski 5-hodni meni je 60 evrov, kar se mi v primerjavi s cenami iz menz v Ljubljani, ki so okoli 9 evrov, zdi zelo malo. Je pa potrebno, kot sem že zgoraj omenil, vnaprej opraviti rezervacijo mizo in povedati svoje želje. Zagotovo pa se jaz še vrnem k njim, predvsem pa sem vesel, da sem našel restavracijo v bližini mojih “omiljenih” Vipolž, kjer lahko odlično jem.
Ta objava ni plačana, ali kako drugače sponzorirana. Je zgolj zapis mojega doživetja s hrano pri njih. Ker smo ljudje med seboj zelo različni, se seveda lahko izkušnja nekoga drugega povsem razlikuje od moje!
