Tempus fugit aka čas beži. V začetku maja je minilo osem let od moje odločitve, da poskusim z veganskim prehranjevanjem. Za nedoločen čas. Če mi bo ustrezal tak način prehranjevanja, se bom tako prehranjeval, sicer se bom vrnil na stara pota, ko sem bil vsejedec in tudi povsem užival v tem. Kaj se je spremenilo v zadnjih osmih letih? Veliko! Sploh na področju razumevanja veganskega načina prehranjevanja s strani gostincev. Še vedno pa se najdejo ljudje, ki jih pač takšen način prehranjevanja moti.
- Prehranjujem se vegansko, vendar nisem vegan!
- Pri Lojzetu / Dvorec Zemono / ena Michelinova zvezdica, chef Tomaž Kavčič in njihov veganski meni
- Dalla Gioconda / Gabicce Monte / ena Michelinova zvezdica, chef Davide di Fabio in njihov veganski meni
- Restavracija Strelec / chef Igor Jagodic / ena Michelinova zvezdica in njihov veganski meni
- Il Bavaglino, Giuseppe Costa / Terrasini, Sicilija / ena Michelinova zvezdica in njihov veganski meni
- Gellius / chef Alessandro Breda, Oderzo, Italija / ena Michelinova zvezdica in njihov veganski meni
- Retroscena / chefa Richard Abou Zaki in Pierpaolo Ferracuti, Porto San Giorgio, Italija / ena Michelinova zvezdica in njihov veganski meni
Ko sem se odločil, da se bom začel prehranjevati vegansko, nisem niti pomislil, da bom zdržal toliko časa. Ponavadi je življenje brez pričakovanj precej lažje. Vsaj zame. In tako sem “upihnil” osmo svečko v začetku maja in še vedno nisem začutil želje ali potrebe, da bi se vrnil na “normalno” prehranjevanje. Še več. Se mi zdi, da se je vsako leto lažje prehranjevati na takšen način, saj je vse več ponudbe in vse več razumevanja za to.
Če so med pred osmimi leti v gostilnah gledali precej čudno, ko sem povedal, da bi nekaj veganskega, torej brez živalskih sestavin (tudi brez mleka, sira, masla, ..) in so mi ponavadi ponudili “grilano zelenjavo,” je sedaj precej več razumevanja za to. Tudi ni več dovtipov, da za vegana pa lahko taksi naročiš, in podobnih nebuloz, ki se marsikomu še vedno zdijo smešne.
Vsak se odloči za svojo pot, in če ne posega v pot drugega, potem je to zgolj in njegova odločitev. Zato se ob “paberkovanjih” o neumnosti veganskega prehranjevanja samo še nasmehnem in si mislim svoje.
Kaj se je torej spremenilo v teh osmih letih?
- restavracije z Michelinovimi zvezdicami imajo veganske menije v svojih ponudbah (ne vse, ampak veliko njih) in te ne odslovijo ob besedi vegansko. Kar pomeni, da so se prilagodile razmeram in da je kar precej ljudi, ki se tako prehranjujemo. Nimam težav, če mi za degustacijski meni zaračunajo 20 odstotkov več kot pa za navadnega, saj rad uživam v tem, kar mi nekdo pripravi in se za to mora še posebej potruditi
- ko v restavraciji omeniš vegansko prehranjevanje, osebje že ve, da v to prehranjevanje ne sodijo sir, maslo, smetana. V nekaterih znajo celo svetovati, kaj bi lahko pripravili veganskega iz menija. Zelo pozitivno, predvsem pa zelo dobrodošlo, saj v večini primerov sem moral spraševati o sestavinah, ki pa jih osebje ni poznalo
- veganski način prehranjevanja ni več “bav bav” in čedalje manj je dovtipov na ta račun. Če se spomnim, da sem bil na začetku večinoma predmet posmeha, je sedaj precej drugače. V bistvu se velikokrat razvijejo konstruktivne debate o tem načinu prehranjevanja, o prednostih in slabostih, ki jih na bi to prineslo
- v trgovinah je precej dobra ponudba veganskih nadomestkov, ki jih nekateri z največjim veseljem uživajo. Sam se jim izogibam, saj je dovolj sveže zelenjave in sestavin, ki ne potrebujejo konzervansov in dodatkov, in posledično se tudi telo počuti precej boljše, saj ga ne “pitaš” z umetnimi barvili in vsem ostalim, kar gre v nadomestke
- tudi v Italiji in Franciji, kjer njihova kuhinja bazira na “neveganskih” produktih, ni težav, če se prehranjuješ vegansko. Tudi oni so se prilagodili, predvsem pa so ugotovili, da je čedalje večja potreba po takšni prehrani, ki jo lahko pripraviš ceneje, prodaš pa dražje
- sladoled je ena izmed tistih jedi, ki je bila nekoč bazirana povsem in samo na mleku. V Italiji so dodajali tudi jajca v sladoled. Sedaj je izbira veganskih sladoledov povsod ogromna in okus je povsem primerljiv s tistimi neveganskimi
- tudi pri pizzah se je stanje precej spremenilo. Ko naročim marinaro pizzo brez sira, mi ne zastavljajo dodatnih vprašanj, kot sem jih bil deležen. In pizze so postale precej dobre, samo na žalost so tudi cene pizz v Sloveniji šle v nebo. Sploh v Ljubljani
- vegansko prehranjevanje v zadnjem času postaja vse bolj trendi. Vse več se jih odloča za takšen način prehranjevanja, vendar s tem, da vseeno jedo kakšno dobro jed, ki ni veganska. In mene to niti najmanj ne moti. Samo to ni veganski način prehranjevanja, ampak zgolj lovljenje trenda
In ko sem pisal o zadnjih alineji, sem se spomnil pogostega vprašanja, ki ga dobim. Ali sem se v tem času prekršil in jedel neveganske jedi?
Zavestno ne! Ker ne pijem alkohola, tudi “nezavedno” ne. Verjetno pa sem kje v kakšni hrani dobil dodatek česa, čeprav sem se že tako “zverziral,” da vem, kdaj je v juhi smetana ali pa dodatek mleka in česa podobnega. In parkrat se je zgodilo, da sem zavrnil hrano in so se mi kasneje opravičili. Sploh pri vnaprej pripravljenih juhah, ko se jim doda maslo, je to precej pogosto.
Še vprašanje, ki mi ga pogosto zastavijo – koliko časa se bom še prehranjeval vegansko?
Če bi mi zapasla neveganska hrana, bi jo pojedel. Nimam teh “omejitev” v svoji glavi ali pa prepovedi. Gre zgolj za to, da mojemu telesu takšen način prehranjevanje odgovarja in da se dobro počutim. To, da nimam nobenih težav z zdravjem in so vsebnosti vsega v mojem telesu v pravih mejah, pa je samo dodatna pika na i.
V tem času sem zelo veliko eksperimentiral v kuhinji in odkril, da je vegansko kuhanje lahko precej preprosto. Če ga ne zakompliciraš. Predvsem pa če vsaj malo poznaš sestavine, s katerimi delaš. Hrana, ki jo sam pripraviš, sicer nikoli ne izgleda kot na krožnikih v Michelinovih restavracijah ali pa kot v receptu. Zato nikoli ne kuham po receptih in še manj se trudim “re-kreirati” Michelinove krožnike.
Zgolj uživam v tem, kot uživam v takšnem načinu prehranjevanja.
