Bliža se 1. maj. In z njim čas za obisk Italije. Tradicionalen obred, ki me vsake leto spravi v “obup”, ko se moram odločiti kam bi šel. Glede na to, da mi je Italija blizu, malce manj so mi blizu Italijani, je bila tokratna odločitev Bari in njegova okolica. Z avtom, kakopačne …

ViaMichelin je preračunal, da je ta pot dolga 1150 kilometrov in zanjo potrebujem 11 ur vožnje. Malenkost proti 2000 miljam od New Yorka do Miamija sem pomislil, vendar sem pozabil, da na naših cestah potekajo dela, predvsem pa, da na naših cestah vse stoji.

Okoli 9. ure sem se odpravil od doma. Računal sem na to, da bo takrat že šel “val zastojev” mimo. In sem se “zajebal”. Kot vsak dan. Zastoji so se začeli že pri Šentjakobu. Kot vsako jutro. In potem se je cela obvoznica pomikala do Brda, kjer je vse stalo. Pričakovano. Po cestninski postaji, ki je še vedno niso podrli je promet potekal stoječe. In potem pred Ravbarkomando se je vse skupaj ponovilo.

Do Ajdovščine sem porabil skoraj dve uri in pol. In prevozil okoli 110 kilometrov. V glavi mi je odzvanjal komad Ali Ena – Čudna pot bla je to ….

Ampak, ko sem prišel na italijansko avtocesto, se je vse skupaj spremenilo. Veliko delovnih zapor in zelo veliko tovornjakov – pri nas ni bilo niti enega tovornjaka na avtocesti, pa vendar vseh 1000 kilometrov nisem niti za sekundo stal na avtocesto, pa so bile tri zapore in je vožnja potekala po enem pasu. Organiziranost je precej drugačna kot pri nas, predvsem pa je na cestah veliko več policistov, ki s svojo prisotnostjo poskrbijo, da se ljudje obnašajo povsem drugače. In kljub temu, da je na cestah vrsta odličnih vozil, nihče ne divja, kot je to v navadi pri nas. V bistvu sem videl samo enega S500 AMG, ki je ablendal romunskemu kombiju, ki je vozil po prehitevalnem pasu 90 km/h.

Okoli 20. ure sem končno prispel v Monopoli in priznam, da me je ta vožnja po Italiji dejansko pomirila, za razliko od tistih par kilometrov vožnje po Sloveniji, kjer vsak normalen človek zgubi živce – edino, če bi si nastavil klimo na 16 stopinj bi bilo mogoče malce drugače.

Aha. Statistika vožnje po Italiji in “bruti fakti”:

  • 1000 kilometrov po avtocesti v Italiji brez enega zastoja, brez ene nesreče – nekoč je veljalo, da Italijani niso dobri vozniki – mislim, da bi se morali Darsovce učiti od njih – kljub temu, da se gradi izredno veliko – od Palmanove proti Benetkam – ampak gradbišča so polna ljudi
  • 1000 kilometrov vožnje po avtocesti me je stalo 10 + 11 + 43 eurov – 64 eurov. Ko bo še kdorkoli pizdil nad ceno vinjete v Sloveniji, naj se enkrat zapelje čez Italijo
  • cene goriva na avtocestah so precej višje, kot so cene v mestih. In cene goriva v Italiji so precej višje kot v Sloveniji. 1,55 eur/liter dizla recimo
  • na vsake 50 kilometrov sem srečal policijsko vozilo na avtocesti, ki je vozilo po omejitvah. Vsi, ki smo vozili hitreje smo avtomatsko umirili hitrost
  • na italijanskih avtocestah se dejansko da voziti s tempomatom in brez strahu, da bo nekdo od zadaj prinorel in te spravil s ceste
  • toalete ob avtocesti v Italiji so brezplačne – predvsem pa zelo urejen. Za razliko od nas, ko je treba plačati “scanje”, kljub temu, da je to povsem v neskladju z zdravo logiko
  • 100 kilometrov po avtocesti v Sloveniji me je veliko bolj utrudil kot 1000 kilometrov po avtocesti v Italiji
  • včasih navigacija ni najbolj pametna odločitev – ko gledaš cesto, po kateri se bi moral peljati, pelješ se pa 10 metrov stran – ne po avtocesti, ampak po cesti rezervirani za motorna vozila
  • olive, ki jih prodajajo na bencinskih črpalkah od Ancone naprej so #topshit
  • na poti do Barija je 6 trgovin Ikea

Leave a Reply

Your email address will not be published.

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.