Mantra desnega pola je povsem preprosta. Vse je svoboda govora. Za njih! Ampak ne tista svoboda govora, ki bi temeljila na argumentih, dejstvih ali vsaj minimalnem spoštovanju. Ne. Govorimo o “njihovi svobodi govora”, ki vključuje žaljenje, poniževanje, diskreditacijo in včasih tudi popolne izmišljotine, servirane kot resnica. Ko jih nekdo toži in seveda dobi tožbo, kajti ločnica med svobodo govora in žaljenjem je ogromna, pa jokajo na družbenih omrežjih o “krivosodstvu” in prosijo za pomoč pri zbiranju sredstev, da bodo lahko plačali stroške in kazen.
- ZDA in svoboda govora
- Svoboda govora ne vključuje obrekovanj, groženj, razžalitev, razpihovanja sovraštva
- Ko zagovorniki svobode govora nasprotujejo svobodi govora / shizofrena Slovenija
Družbena omrežja so za navijače desnega pola idealen poligon. Lahko so anonimni in lahko so karkoli si želijo biti. Ponavadi vse tisto, kar v realnem svetu ne bodo nikoli. Tam ni urednikov, ni preverjanja dejstev, ni odgovornosti. Vsaj dokler nekdo ne reče, da je dovolj. In ko se to zgodi, ko nekdo stopi na sodišče in zahteva odgovornost za izrečene besede, se zgodi preobrat, ki smo ga videli že ničkolikokrat.
Ko sodišče odloči, da morajo plačati kazen za svoje žalitve in poniževanja sledi napad na “krivosodje”. Sledijo monologi o tem, kako so vsi proti njim. In seveda, začnejo takoj z zbiranjem denarja, ker ga sami nimajo toliko, da bi lahko plačali kazen.
Ljudje, ki so brez zadržkov žalili, poniževali in širili neresnice, zdaj pričakujejo solidarnost. Od javnosti, ki naj bi zdaj razumela, da so bili narobe razumljeni. Da je šlo samo za mnenje. Da je bila to satira. To se konstantno dogaja na desnem polu.
Svoboda govora ni carte blanche za vse. Ni izgovor za osebne napade. Ni zaščita pred posledicami. Pravzaprav je ravno obratno. Svoboda govora obstaja skupaj z odgovornostjo. In ko to ravnotežje porušiš, se moraš sprijazniti s posledicami.
Težava pa ni samo v posameznikih. Težava je v kolektivni mentaliteti, ki takšno vedenje spodbuja. V aplavzu, ki ga dobijo najbolj glasni in najbolj žaljivi. V deljenju vsebin brez razmisleka. V komentarjih, kjer se meja sprejemljivega pomika vedno nižje.
Potem so nekateri presenečeni, ko stvari eskalirajo in pridejo na sodišča. Internet ni prostor, kjer lahko mirno “jebeš vsem vse po spisku”, čeprav jih večina na desnem polu verjame v to. Ker najlažje je biti “internetni bojevnik”, ki je pogumen dokler taiste osebe ne povabiš na “srečanje” v živo. Potem pa rep med noge in čri čri čri …
Vprašanje ni, ali imaš pravico nekaj povedati. Vprašanje je, ali si pripravljen za to tudi odgovarjati. In očitno je odgovor za nekatere precej boleč. Sploh, ko začnejo z nabirki in jim nihče ne želi donirati niti najmanjših zneskov. Kako bi bilo lahko drugače, kajne!
