Ko danes poslušam, kako so zastoji na avtocestah nevzdržni, se samo grenko nasmehnem. Zastoji pri nas niso od včeraj. Niso posledica ene nesreče, enega turističnega vikenda ali enega napačnega ministra. So rezultat desetletij odločitev, ki so bile kratkoročno politično priročne, dolgoročno pa katastrofalne. Leta 2005 so odprli predor Trojane in s tem tudi pomemben del avtocestnega odseka proti Ljubljani. Takrat sem se že redno vozil v prestolnico in bil sem navajen kolon. Ni bilo idealno, a sistem je nekako še dihal.
- Nekoč smo stali pred izvozom Črnuče na avtocesti, sedaj že v Blagovici
- Namesto da bi se Dars ukvarjal s pretočnostjo prometa, se ukvarja z napisi na totemih
- Čestitke Darsu / več kot 12 ur za odpravo posledic prometne nesreče in prometni infarkt
- O, lej, moji ideji sta se uresničili / prepoved prehitevanja težkih tovornih vozil na avtocesti A1 med 6. in 18. uro in avtocestna policija
Plačevali smo klasične cestnine in moj letni strošek za eno vozilo je znašal okoli 1500 evrov. Ja, prav ste prebrali. Avtocesta je bila draga, a promet je bil vsaj delno reguliran z dejstvom, da ni bilo vse skupaj skoraj zastonj. Potem je prišlo leto 2008 in z njim vinjete. Tiste legendarne nalepke na vetrobranskem steklu, ki so jih politiki prodajali kot zmago malega človeka. Moj strošek vožnje po avtocestah je padel na 55 evrov letno. Zame kot voznika super. Za prometni sistem pa začetek popolnega kolapsa.
Čez noč se je ogromna količina prometa preselila na avtoceste. Ljudje so začeli uporabljati avtocesto za vožnjo v službo, za vsakodnevne opravke, za relacije, ki jih prej marsikdo ni vozil po hitrih cestah. Avtoceste so postale najcenejša in najbolj logična izbira. Težava je bila samo ena: infrastruktura se ni prilagodila.
Medtem ko je število vozil raslo, so naše avtoceste ostajale praktično enake. Še vedno govorimo o dveh pasovih na ključnih odsekih, o zastarelih priključkih, o pomanjkanju alternativnih povezav in o prometnem načrtovanju, ki je ostalo nekje v začetku tisočletja. Slovenija je v tem času postala logistično vozlišče med Balkanom in srednjo Evropo, tranzitni promet je eksplodiral, mi pa smo se obnašali, kot da bo sistem nekako sam od sebe zdržal. Ni.
Danes za relacijo 45 kilometrov v povprečju potrebujem uro in pol. Včasih več, včasih manj, odvisno od dneva, vremena, nesreče ali tega, ali se je nekdo odločil zavirati sredi praznega pasu. In najbolj absurdno je, da smo se na to skoraj navadili. Kot da je normalno, da človek dve do tri ure dnevno preživi v koloni. To ni normalno.
Še bolj nenormalno pa je, da se o tem pogovarjamo šele zdaj, ko je sistem že na robu zmogljivosti. Leta smo poslušali, kako je vinjetni sistem uspeh. Bil je politični uspeh, ne pa prometni. Poceni uporaba avtocest brez resnih investicij v širitev in modernizacijo je recept za to, kar imamo danes: kronične zastoje.
In ne, rešitev ni samo več cest. Potrebujemo širitev ključnih odsekov, boljše upravljanje prometa, parkirišča za prestop na javni prevoz, hitrejše vlake in predvsem načrtovanje, ki gleda 20 let naprej, ne do naslednjih volitev. A dokler bo glavna strategija zgolj gasiti dnevne zastoje in krivdo valiti na turiste, tovornjake ali preveč avtomobilov, se ne bo spremenilo nič.
Zastoji na naših avtocestah niso od včeraj. So račun, ki ga plačujemo za leta zanemarjanja infrastrukture in kratkovidnih odločitev. In ta račun bo vsako leto višji.
