Zgodovina se očitno ponavlja, samo kulise se zamenjajo. Janez ostaja Janez. Edina oseba, ki uspe združevati ljudi v Sloveniji. V času covida je z ograjami zabarikadiral Trg republike, na ulice pošiljal “robocope” in iz centra Ljubljane ustvaril prostor, kjer je bilo včasih več policije kot protestnikov. Državne proslave so bile ograjene, ljudje odmaknjeni, oblast pa je dajala vtis, kot da se mora braniti pred lastnimi državljani.
- Zastava Palestine ni zastava Hamasa in podporniki Palestine nismo teroristi
- Slovenci, hlapci Izraela / Janez začel z vračanjem uslug Izraelu
- Ko zmanjka argumentov, ostanejo žaljivke, grožnje in laži / zakaj drugačno mnenje sproži toliko sovraštva?
Rezultat je bil precej drugačen od tega, kar si je verjetno želela oblast. Ljudje smo se začeli vsak petek zbirati na protestih in več ograj je bilo, več ljudi je prihajalo. Janezu je uspelo povezati ljudi, ki sicer med seboj niso imeli prav veliko skupnega, razen občutka, da je nekaj zelo narobe. Nekateri so prišli s kolesi, drugi peš, nekateri zaradi ukrepov, drugi zaradi načina vladanja, na koncu pa smo vsi stali na isti strani ograje.
Potem mine nekaj let in kozmična sila nas vrže v leto 2026, kjer je prizor sumljivo podoben. Tokrat ni Trg republike, ampak je poslovna stavba Y na Dimičevi, kjer so odprli izraelsko veleposlaništvo. Spet so bile ograje, spet policija in spet “robocopi”, ki so morali “nekoga” varovati pred množico ljudi, ki je prišla povedat, da se s takšno politiko ne strinja.
Kasneje se je podobna slika preselila še v center Ljubljane, kjer je bilo treba okoli hotela, v katerem so bili izraelski gostje, postaviti policijsko zaščito. Na eni strani policisti v “bojni” opremi, na drugi strani večtisočglava množica protestnikov. In ob vsem skupaj sem dobil občutek, da sem ta film že gledal.
Samo razlog je bil tokrat drug. Janez pa isti.
Človek, ki slovensko politiko že desetletja gradi na delitvah, ima namreč nenavaden talent, da vedno znova združi ljudi. Resda večinoma proti sebi, ampak tudi to nekaj šteje. Ko pride na oblast, začnejo nastajati ograje, za ograjami policisti, na drugi strani pa ljudje, ki se med seboj sploh ne poznajo, vendar jih povezuje občutek, da oblasti nekaj ne uspeva najbolje. Ob tem se oblast čudi, zakaj nas je vedno več.
Mogoče je težava ravno v tem, da Janez nikoli ni razumel, da ograje ne preprečijo protesta. Ograja zelo jasno pokaže, kdo je na eni strani in kdo na drugi, predvsem pa ljudem da občutek, da jih nekdo noče poslušati, ampak jih želi samo držati dovolj daleč stran.
To smo videli med covidom in očitno gledamo reprizo leta 2026. Takrat je Janez združil ljudi na petkovih protestih, danes jih združuje zaradi odnosa svoje vlade do Izraela. Razlog je drugačen, metoda pa precej podobna. Če se pojavi dovolj velika množica nezadovoljnih ljudi, je očitno prva reakcija ograja in policijska oprema.
Mogoče bi sam moral zato nehati pisati, da Janez deli Slovenijo. Morda jo pravzaprav zelo uspešno povezuje. Samo ne na tisti strani ograje, na kateri bi si sam želel.
