Dve leti se že družim z drugo Teslo in ta ima za seboj že 65.000 kilometrov. Še vedno ni zgorela. Tudi baterija ni umrla. Pozimi nisem ostal sredi avtoceste, ker bi mraz čudežno pojedel vso elektriko. Prav tako nisem zadnji dve leti preživel na polnilnicah in čakal, da bom lahko nadaljeval pot. Po avtocesti se ne vozim 90 km/h za tovornjakom, da bi prišel do naslednje polnilnice. Pravzaprav se je zgodilo nekaj precej bolj dolgočasnega. Vožnja z električnim avtomobilom je postala povsem običajna vožnja z avtomobilom. Samo precej, precej cenejša.
- Tesla 3 eno leto kasneje in prevoženih 31.134 kilometrov
- Tesla in zaviranje / ali vozniki Tesla vozil zavirajo pogosteje?
- Starec in električno vozilo / Tesla 3 dual motor v garaži
- Kateri je bil tvoj prvi avto? Moj je bil fičko
- Kje nas čaka sekcijsko merjenje hitrosti na avtocestah?
Tesla je bila v tem času povsod. Po Sloveniji seveda, neštetokrat na Krku, po Hrvaški, Italiji in Avstriji. Tudi na Madžarskem. Z njo sem naredil več kot 2500 kilometrov dolg roadtrip po Italiji, obiskal Rim, Tivoli, Gaeto, Neapelj, Caserto, Sorrento in Positano in nikjer nisem imel težav zaradi tega, ker vozim avto na elektriko. Za več kot 2500 kilometrov vožnje sem takrat na Superchargerjih porabil okoli 125 evrov. Precej zabavno je bilo ugotoviti, da so bile italijanske cestnine dražje od energije, ki sem jo porabil za vožnjo.
Z njo sem šel za novo leto v Firence in Saturnio, z njo naredim v enem dnevu 500 ali 600 kilometrov, z njo grem na Krk, kadar se mi zazdi, in niti za trenutek ne razmišljam o tem, da bi moral zaradi električnega avtomobila spreminjati svoje načrte.
Tisti famozni “range anxiety”, o katerem najraje razlagajo ljudje, ki električnega avtomobila sploh nimajo, je pri meni precej hitro izginil. V navigacijo vpišem cilj in grem. Avto sam izračuna, kje bo potrebno polnjenje, koliko časa bo trajalo in s koliko odstotki bom prišel na cilj. Ko pridem na supercharger, priključim kabel, grem na stranišče, nekaj spijem, pogledam telefon in običajno je avto pripravljen prej kot jaz.
Priznam, da pri svojih letih tudi ne razumem več povsem potrebe po tem, da mora človek prevoziti 800 ali 1000 kilometrov brez enega samega postanka, ker je to očitno nekakšen ultimativni dokaz svobode, ki jo omogoča dizel. Tudi sam sem nekoč počel podobno. Danes se mi dvajsetminutni postanek po nekaj urah vožnje zdi precej bolj smiseln kot dokazovanje, da moj mehur zdrži dlje od baterije.
Ampak pustimo filozofiranje in poglejmo nekaj, kar je precej bolj merljivo. Denar.
V dveh letih sem naredil 65.000 kilometrov. Če bi jih naredil z dizelskim avtomobilom, ki bi imel povprečno porabo 6,5 litra na sto kilometrov, bi v tem času porabil približno 4.225 litrov dizla. Če za zelo grob, vendar povsem realen izračun vzamem povprečno ceno dizla okoli 1,56 evra za liter, bi za teh 65.000 kilometrov porabil približno 6.580 evrov samo za gorivo.
Pri Tesli je zgodba precej drugačna. Moja povprečna poraba je okoli 145 Wh/km, kar pomeni, da sem za 65.000 kilometrov porabil približno 9.425 kWh električne energije. Ker večino časa polnim doma in sem imel ceno električne energije okoli 0,09 evra za kWh, to pomeni okoli 850 evrov. Če dodam še izgube pri polnjenju in zaokrožim navzgor, sem pri približno 930 evrih.
Na eni strani približno 6.580 evrov za dizel, na drugi okoli 930 evrov za elektriko. Razlika je več kot 5.600 evrov. Vozim se naokoli in varčujem. Perverzna logika, kajne?
Ne trdim, da ima vsak doma elektriko po 9 centov za kilovatno uro. Nima je. Prav tako vsi nimajo možnosti polnjenja doma, kar precej spremeni računico. Ampak sam jo imam in zato pišem o svoji uporabniški izkušnji, ne o izmišljeni univerzalni resnici, ki naj bi veljala za vse, kot jo marsikdo, ki vozi dizel želi prikazati.
Tudi če vzamem precej višjo povprečno gospodinjsko ceno električne energije in računam okoli 21,5 centa za kWh, bi bila elektrika za teh 65.000 kilometrov vredna okoli 2.000 evrov. Še vedno precej manj od približno 6.600 evrov, ki bi jih pustil na bencinskih črpalkah z dizlom.
Meni ni potrebno dokazovati, da bom s Teslo rešil planet. Ne bom ga. Proizvodnja baterij ima svoj okoljski odtis, proizvodnja avtomobilov ga ima in tudi elektrika ne priteče iz vtičnice s pomočjo vil in škratov. Prav tako se mi ne da sodelovati v večni vojni med vozniki dizlov in električnih vozil, kjer eni dokazujejo, da bo baterija jutri umrla, drugi pa da je motor z notranjim izgorevanjem nekaj iz kamene dobe.
Mene zanima precej bolj banalna stvar. Ali avto opravlja svojo nalogo? Jo. Ali lahko grem z njim kamorkoli? Lahko. Ali me omejuje? Ne. Ali moram razmišljati o polnjenju? Precej manj, kot sem včasih razmišljal o tankanju.
Verjetno je ravno to razlog, zakaj po dveh letih sploh ne razmišljam več o Tesli kot o električnem avtomobilu. Zame je postala samo avtomobil. Ko grem na Krk, grem na Krk. Ko grem v Italijo, grem v Italijo. Ko imam pred seboj 500 kilometrov, naredim 500 kilometrov. Ne preverjam vremenske napovedi zaradi baterije, ne načrtujem potovanja tri dni vnaprej in ne vozim za tovornjaki z 90 km/h, da bi privarčeval zadnje elektrone.
Seveda Tesla ni popoln avtomobil. Daleč od tega. Nekatere rešitve so genialne, nekatere so povsem neumne in pri nekaterih se resno sprašujem, kaj je bilo narobe s klasičnimi gumbi. Tudi Tesla kot podjetje zna uporabniku kdaj dvigniti pritisk in Elon Musk je zgodba zase.
Po 65.000 kilometrih lahko napišem samo svojo izkušnjo. Tesla me še nikjer ni pustila na cedilu zaradi tega, ker je električna. Z njo sem bil povsod, kamor sem želel iti. Pred mnogimi leti sem bil prepričan, da električni avtomobil ni zame. Ampak človek mora včasih novostim dati priložnost. In potem ugotovi, da je bila to pravzaprav ena boljših stvari, ki jih je naredil. Sploh v času, ko gredo cene nafte v nebo.
