Včeraj je bil prvi šolski dan. Za nekatere začetek novega obdobja, nova šola, novi sošolci, novi profesorji in predvsem precej negotovosti. Še posebej za dijake prvih letnikov. Za fazane, kot jim pravijo starejši dijaki. Fazaniranje oz. krst fazanov – tradicionalni ritual, ki naj bi bil zabaven in s katerim naj bi starejši dijaki medse sprejeli tiste, ki so prvič prestopili prag srednje šole. Vsaj tako nam razlagajo. Je temu res tako?
- Fazani in fazanke in izživljanje nad njimi
- Strah me je.. Strah ljudi, ki so končno pokazali svojo pravo nrav..
- Prepoved pirotehnike v Sloveniji! Končno.
O fazaniranju sem pisal že leta 2012. Že takrat je bilo povsem jasno, v katero smer gre vse skupaj. Vedno več poniževanja, vedno več agresije in vedno manj nedolžne zabave. Ko nekaj toleriraš dovolj dolgo, se meje pač premikajo. Vsaka naslednja generacija bo naredila še korak naprej in bo še bolj groba.
V resnici se je ta tradicija že zdavnaj spremenila v poniževanje, izživljanje in dokazovanje premoči starejših nad mlajšimi. Ker so leto ali dve starejši, si očitno vzamejo pravico, da lahko počnejo karkoli. Da lahko mlajše dijake špricajo s spreji, popišejo z alkoholnimi flomasastri in jih žalijo. Da jim lahko uničujejo oblačila, šolske torbe in osebne predmete in vse skupaj zapakirajo v prikupno besedo tradicija.
Ne, to ni tradicija. To je nasilje. Če nekoga brez njegove privolitve poškropiš s sprejem in mu uničiš oblačila, to ni šala. Če nekoga ponižuješ pred množico ljudi, ker se ne more ali ne upa upreti, to ni zabava. Če nekdo zaradi krsta potrebuje pomoč reševalcev, potem se je očitno nekaj zelo hudo izrodilo. V Mariboru je dijakinja potrebovala pomoč reševalcev. Na prvi šolski dan. Na dan, ki bi ji moral ostati v spominu kot začetek nečesa novega, je potrebovala medicinsko pomoč zaradi tradicije, ki jo odrasli že leta toleriramo.
Minister za šolstvo je zgrožen. Super. Samo, da je zgrožen. Verjetno bo sledilo sporočilo za javnost, mogoče okrožnica šolam in kakšen poziv k strpnosti. Ravnatelji bodo povedali, da se nasilje ni zgodilo v šolskih prostorih, šole se bodo ogradile od početja svojih dijakov, starši pa bodo poslušali, da je šlo zgolj za osamljen primer.
Jaz pa se sprašujem nekaj precej bolj preprostega. Zakaj ni posredovala policija? Če lahko policija stoji ob cestah in kaznuje voznike, ki za nekaj kilometrov na uro prekoračijo omejitev, potem bi verjetno lahko posredovala tudi takrat, ko skupine mladih s spreji šprica druge mlade. Ko jim uničujejo oblačila in torbe. Ko jih ponižujejo na javnem kraju. Ko obstaja možnost poškodb in ko se vse skupaj dogaja pred očmi množice. In ta množica anemično to opazuje.
Ali moramo res čakati, da se nekomu zgodi nekaj hudega, preden ugotovimo, da je vse skupaj nevarno? Ali mora nekdo končati v bolnišnici, da se bodo pristojni nehali sklicevati na tradicijo?
Seveda bodo nekateri komentirali, da smo tudi mi nekoč preživeli fazaniranje. Da nas je kdo porisal po obrazu, da smo morali peti pesmice in da se nam ni zgodilo nič hudega. Verjetno res. Toda to, da smo nekoč nekaj dopuščali, še ne pomeni, da moramo to dopuščati tudi danes. Predvsem pa risanje črke F na lice ni enako kot špricanje s spreji, uničevanje oblačil in spravljanje človeka v položaj, ko potrebuje zdravniško pomoč.
Meja je precej preprosta. Če se vsi sodelujoči zabavajo in če lahko vsak brez posledic reče ne, potem lahko govorimo o šali. Ko je nekoga strah, ko je ponižan, ko mu uničijo stvari ali škodujejo njegovemu zdravju, ne govorimo več o šali. Takrat govorimo o nasilju.
Če vsi vemo in tudi ustrezne institucije, da bo fazaniranje potekalo na prvi šolski dan, potem ga ni težko preprečiti. Ne gre za skrivno operacijo, ki bi jo dijaki načrtovali v kleteh. Vse skupaj se dogaja na javnih krajih, pred šolami, na trgih in ulicah. Pred očmi mimoidočih, učiteljev, staršev in verjetno tudi pristojnih.
Zakaj torej ni bilo pravočasne reakcije? Zakaj se vedno ukvarjamo s posledicami, namesto da bi preprečili vzrok? Zakaj se moramo leta 2026 spraševati, če je fazaniranje še sprejemljivo? Ni, je moj odgovor. Že vrsto let.
Dokler bomo ob takšnih dogodkih zgolj zgroženi, se ne bo spremenilo nič. Naslednje leto bomo ponovno gledali iste posnetke, poslušali ista opravičila in se čudili, kako se je lahko nekaj takšnega zgodilo. Ali je to normalen svet? Očitno je. Ker smo ga odrasli naredili takšnega.
