Ne provociram. Resnično bi rad preprost in predvsem uporaben odgovor na vprašanje, kako naj vozniki vzpostavimo reševalni pas v delovni zapori na avtocesti. V Sloveniji imamo trenutno kar nekaj večjih avtocestnih delovišč. V delovnih zaporah sta praviloma ohranjena dva vozna pasova, odstavnega pasu ni. Pasova sta tako ozka, da se že med običajno vožnjo sprašuješ, ali se bo kombi lahko peljal mimo tovornjaka. Potem pa pride zastoj. Kar na teh odsekih ni izjema, ampak skoraj vsakodnevno stanje. Ali nesreča. Kako naj se v takšnem primeru postavimo, da bomo med vozili ustvarili dovolj prostora za reševalno, gasilsko ali drugo intervencijsko vozilo?
- Prometna nesreča na avtocesti, večurno zaprtje avtoceste in obnašanje ljudi
- Manj alkohola, manj prometnih nesreč? Kaj kažejo podatki zadnjih 20 let
- Ko zmanjka argumentov, ostanejo žaljivke, grožnje in laži / zakaj drugačno mnenje sproži toliko sovraštva?
Pred delovno zaporo pri Postojni sem opazil tablo, ki naj bi prikazovala pravilno razvrščanje. Priznam, da se mi niti po ogledu te table ni povsem sanjalo, kaj naj bi kot voznik naredil. Verjetno nisem edini. Prometna signalizacija, ki jo moraš analizirati, da bi razumel njeno sporočilo, v praksi pač ne opravlja svojega namena.
Uradni odgovor je, da se moramo v delovni zapori ustaviti izmenično ob levem in desnem robu vozišča, se pomakniti čim bolj ob rob ter med vozili pustiti dovolj prostora za prehod intervencijskih vozil. Reševalni pas moramo začeti ustvarjati takoj, ko se promet ustavlja, in ne šele takrat, ko za seboj zaslišimo sireno.
Na odsekih brez odstavnega pasu naj bi se vozila ustavila “v zamiku” in pustila veliko razdaljo do vozila pred seboj. Tako naj bi dobili dovolj prostora za dodatno umikanje, ko se približa intervencijsko vozilo. To je torej odgovor. V teoriji.
Vozilo na levem pasu se pomakne povsem levo, vozilo na desnem pasu povsem desno, pri tem pa se vozila ne ustavijo drugo ob drugem, ampak v zamiku. Med seboj pustijo dovolj prostora, da se lahko ob prihodu intervencijskega vozila še dodatno premaknejo. Sliši se povsem logično. Dokler nisi dejansko v delovni zapori.
Ko se promet premika po polžje, so avtomobili običajno drug za drugim. Vozniki želijo čim prej skozi zaporo, zato se varnostne razdalje zmanjšajo. Na desnem pasu je kolona tovornjakov, na levem avtomobili in kombiji, med betonsko zaščitno ograjo in vozili pa ni prostora. Če se v takšnem trenutku promet ustavi, čarobnega reševalnega pasu preprosto ni mogoče ustvariti. Vozila se lahko umaknejo za nekaj centimetrov, ne morejo pa izginiti.
Pet dolžin vozila praznega prostora pred vsakim avtomobilom? V slovenski prometni realnosti? V zastoju pred delovno zaporo? Če pustiš pred seboj deset ali dvajset metrov, bo ta prostor praviloma v nekaj sekundah zapolnil nekdo, ki bo prepričan, da si zaspal ali da ne znaš voziti.
Še večja težava so tovornjaki. Tovornjaka, ki stoji ob betonski ograji, ne moreš preprosto prestaviti pol metra vstran. Prav tako se ne more umakniti v delovišče ali zapeljati čez zaščitno pregrado. In tukaj pridemo do bistva. Reševalni pas v delovni zapori ne sme biti odvisen samo od tega, ali bodo vozniki pravilno razumeli eno tablo in v trenutku zastoja izvedli prometno koreografijo.
Možnost dostopa intervencijskih vozil bi morala biti del načrtovanja zapore. Že vnaprej. Preden se postavijo betonske ograje in preden se skozi nekaj metrov širok koridor spusti na tisoče osebnih in tovornih vozil. Če je rešitev vožnja v zamiku, potem naj bo to jasno, pogosto in nedvoumno prikazano skozi celotno delovno zaporo. Ne samo na eni tabli pred začetkom delovišča. Če je treba pustiti pet dolžin vozila prostora, naj bo tudi to jasno zapisano. Če se morajo tovornjaki razvrščati drugače, naj bodo navodila namenjena tudi njim.
Predvsem pa bi morali odgovorni pri načrtovanju preveriti, ali je skozi takšno zaporo sploh mogoče pripeljati večje gasilsko vozilo. Ne na računalniški simulaciji, ampak v resničnem zastoju, med tovornjaki, kombiji, avtodomi in avtomobili, ki stojijo drug ob drugem.
Morda bi bila na nekaterih delih boljša rešitev samo en vozni pas in ob njem dovolj širok prostor za intervencijska ter poškodovana vozila. Da, zastoji bi bili verjetno daljši. Pretočnost bi bila manjša. Toda kaj nam pomagata dva ozka vozna pasova, če ob nesreči reševalci po njiju ne morejo do poškodovanih?
Ne trdim, da imam popolno rešitev. Nisem strokovnjak kot ti, ki se ukvarjajo s to problematiko v Sloveniji in zaradi katerih stojimo po ure v zastojih. Sem pa uporabnik avtoceste, ki plačuje vinjeto in ki želi vedeti, kako naj pravilno ravna. Tabla, ki je večina voznikov ne razume, in navodilo, naj se nekako umaknemo, ko prostora za umik ni, nista rešitev.
Najlažje je odgovornost znova prenesti na voznike. Če intervencijsko vozilo ne bo moglo mimo, bomo poslušali, da vozniki nismo pravilno vzpostavili reševalnega pasu. Nihče pa se ne bo vprašal, ali je bila delovna zapora sploh zasnovana tako, da je reševalni pas v njej mogoče vzpostaviti. Dokler se bo vedno vse preneslo na končnega uporabnika, nihče pa ne bo resno razmišljal o rešitvi z enim pasom, prostorom za poškodovana vozila in dejansko prevozno intervencijsko potjo, bom pizdil nad tem.
Ker reševalni pas ne sme obstajati samo na prometni tabli. Obstajati mora tudi na cesti.
