Tokrat bom hudičev odvetnik in se bom postavil na drugo stran, kot se ponavadi. Ne zato, ker ne bi verjel v zakone in pravila, ampak ker verjamem, da se da nekatere stvari rešiti hitreje in predvsem bolj človeško. Na naših avtocestah se zgodi precej prometnih nesreč. Glede na stanje avtocest, vsakodnevne zastoje in način vožnje nekaterih voznikov pravzaprav še presenetljivo malo. Ko se zgodi težja nesreča, ponavadi zaprejo avtocesto za več ur, ljudje pa ostanejo ujeti v svojih vozilih.
- Kdaj bo Dars ugotovil, da vozila v letu 2026 niso več velikosti fička
- Državljani Slovenije smo kolateralna škoda nesposobnih Darsovcev
- Bravo Dars / 47 kilometrski zastoj na avtocesti včeraj
Po pravilih svojih vozil ne bi smeli zapuščati. Po pravilih. Toda mogoče si lahko za trenutek predstavljamo resnično situacijo. Že nekaj ur se voziš v zastojih. Zgodi se prometna nesreča in vse se ustavi. Vidiš helikopter, reševalna in gasilska vozila, ki se po pravilno vzpostavljenem reševalnem pasu prebijajo proti kraju nesreče. Veš, da je nekdo verjetno hudo poškodovan in da bo zapora trajala.
Toda v avtomobilu imaš otroka, ki ga lulat. Žejen je. Zunaj je skoraj 40 stopinj. Stojiš eno uro. Potem dve. Nato tri. Informacij ni. Nihče ne ve, kdaj bo avtocesta spet odprta. Zato otroku dovoliš, da gre iz vozila in stopi za varnostno ograjo. Je to po pravilih? Verjetno ne. Je človeško in razumljivo? Seveda je.
Medtem so vozila prižgana, saj brez klimatske naprave v njih ni mogoče zdržati. Motorji tečejo na mestu, ljudje sedijo v razgreti pločevini in čakajo. Se je kdo vprašal, ali je to normalno? Ali je varno? Ali je smiselno? Ali pa je pomembno zgolj to, da nihče ne zapusti vozila, ker tako določajo pravila? Ali je res lahko vozilo na mestu prižgano več ur? Seveda ne. Ampak zakaj bi o tem.
Vsem gre vse skupaj pošteno na živce. Ne zgolj zaradi čakanja, ampak predvsem zato, ker se nič ne dogaja. Vsaj na videz ne. Seveda reševalci rešujejo življenja, gasilci zavarujejo kraj nesreče, policisti opravljajo ogled in vse to mora imeti prednost. O tem ni nobenega dvoma. Toda kaj se medtem dogaja s kilometri vozil, ki stojijo za nesrečo?
Namesto da bi policija takoj začela reševati tudi ta del situacije, zaprla avtocesto že pred zadnjim možnim izvozom in organizirala obračanje ujetih vozil, se pogosto ne zgodi nič. Tisti, ki so obstali najbližje nesreči, lahko čakajo več ur, preden se sploh začne razmišljati o tem, kako jih spraviti z avtoceste.
To ne pomeni, da bi morali vozila obračati mimo reševalcev ali ogrožati delo intervencijskih služb. Pomeni pa, da bi moral obstajati pripravljen postopek, ki bi se začel izvajati takoj, ko razmere to dopuščajo. Ne šele po treh ali štirih urah, ko imajo ljudje vsega dovolj.
Potem smo pa vsi skupaj presenečeni, ko ljudje začnejo zapuščati vozila. Nekateri kadijo. Drugi se pogovarjajo. Otroci tekajo naokoli. Nekdo vzame kolebnico in začne skakati. Nekdo drug vse skupaj fotografira, posnetek pristane na družbenih omrežjih in začne se množično zgražanje. Kako neodgovorni so ljudje. Kako lahko skačejo s kolebnico na avtocesti? Ali ne vedo, da vozil ne smejo zapuščati?
Vedo. Verjetno zelo dobro vedo. Toda tri ure biti zaprt v avtomobilu pri skoraj 40 stopinjah ni običajna situacija. Ljudje nismo stroji, ki jih lahko ugasneš in po nekaj urah ponovno prižgeš. Nekateri imajo otroke, drugi živali, zdravstvene težave, žejo, fiziološke potrebe in mejo potrpežljivosti.
Zgražanje je preprosto. Zgražati se nad človekom, ki je po par urah stopil iz avtomobila, je veliko lažje kot si zastaviti vprašanje, zakaj v tem času nihče ni organiziral varnega umika vozil. Veliko lažje je citirati pravila kot pa poiskati rešitev.
Če ne bi bilo radijskih postaj, ljudje pogosto sploh ne bi vedeli, kaj se dogaja. Informacije so skope, prepozne ali jih ni. Dars ima informacijske portale, aplikacije, table in druge komunikacijske kanale, policija pa svoje možnosti obveščanja. Toda človek, ki stoji v koloni, pogosto ne dobi najpomembnejšega odgovora kaj se dogaja in koliko časa bo še ostal ujet na avtocesti.
Takrat dobi občutek, da Darsa in Policije ne zanima. Da je zanje zgolj še ena registrska številka v nekaj kilometrov dolgi koloni. Da je najpomembneje, da ostane v avtomobilu in uboga navodila, čeprav mu nihče ničesar ne pove.
Ali kdo preveri, ali so med ujetimi ljudmi otroci, starejši ali bolniki, ki potrebujejo pomoč? Kdo ob večurni zapori in ekstremni vročini poskrbi vsaj za vodo? To bi moralo biti proaktivno reševanje situacije. Ne zgolj čakanje, da je ogled končan, vozila odstranjena in se promet lahko ponovno sprosti. Nesreča zahteva reševanje poškodovanih, vendar več kilometrov dolga kolona ljudi prav tako zahteva organizacijo.
Kaj je torej poanta tega zapisa? Ni poanta v tem, da lahko vsakdo na avtocesti počne, kar želi. Ni poanta v tem, da bi bilo sprehajanje po avtocesti varno ali da bi morali ljudje ovirati reševalni pas. Prav tako ni poanta v zmanjševanju pomena policijskega ogleda ali dela reševalcev in gasilcev.
Poanta je, da moramo takšne situacije pogledati tudi s človeškega vidika. Biti tri ure zaprt v avtomobilu pri 40 stopinjah ni normalno. Da ne veš, kaj se dogaja in kako dolgo bo vse skupaj trajalo, prav tako ni normalno. Pričakovati, da bodo vsi ljudje ves ta čas tiho sedeli v vozilih, je mogoče skladno s pravili, ni pa nujno skladno z resničnim življenjem.
Zgražanje nad ravnanjem ljudi v takšnih razmerah ne reši ničesar. Prav tako jih ne nauči, kako naj pravilno ravnajo. Rešitev so jasna navodila, pravočasne informacije, dovolj hiter odziv in vnaprej pripravljeni postopki za varen umik vozil. Pravila so potrebna. Toda pravila brez človečnosti in brez proaktivnega reševanja situacije postanejo zgolj priročen izgovor, zakaj se nečesa ne da narediti.
