Ministrstvo za kulturo pripravlja spremembe Zakona o verski svobodi. Kaj natančno bo v njih, še ni znano. Ministrstvo je potrdilo zgolj, da je novela v pripravi, medtem ko so se v javnosti pojavile neuradne informacije, da bi država lahko verskim uslužbencem ponovno v celoti krila socialne prispevke. Kot je bilo v času prejšnje vlade Janeza Janše, ko se je državna pomoč s 48 odstotkov osnove dvignila na 100 odstotkov. Leta 2023 je bila ta ureditev spremenjena in sedaj bi jo Janez spet spreminjal. Glede na to, da bo letos referendumsko leto.
- Pred referendumom o interventnem zakonu so že začeli z lažmi in potvarjanjem
- Stevanoviću se bodo uresničile sanje glede odpoklica poslanca
- Koliko podjetij je propadlo zaradi izplačila božičnice?
Imam precej bolj preprost predlog. Uvedimo cerkveni davek po avstrijskem modelu. Če si član cerkve, potem plačuj za njeno delovanje. Če nisi član cerkve, tega davka ne plačuješ. Preprosto, pregledno in predvsem pošteno do vseh. Tudi do vernikov, ki bi natančno vedeli, koliko prispevajo svoji verski skupnosti.
Trenutno država iz proračuna plačuje namensko finančno pomoč za socialne prispevke verskih uslužbencev. Po podatkih Ministrstva za kulturo jo prejema osem verskih skupnosti, med njimi Katoliška cerkev, Evangeličanska cerkev, Srbska pravoslavna cerkev ter obe muslimanski skupnosti. Najbolj zanimiv del ureditve je, da se upravičenost še vedno ugotavlja tudi na podlagi podatkov popisa prebivalstva iz leta 2002, saj država novejših primerljivih podatkov o verski pripadnosti nima.
Leta 2026 torej financiranje verskih uslužbencev deloma temelji na podatkih, zbranih pred skoraj četrt stoletja. Digitalizacija po slovensko.
Slovenska ustava v 7. členu določa, da so država in verske skupnosti ločene, da so verske skupnosti enakopravne in da je njihovo delovanje svobodno. To sicer ne pomeni, da država verskih skupnosti nikoli in pod nobenim pogojem ne sme financirati. Tudi Ustavno sodišče je že pojasnilo, da državno financiranje samo po sebi ni ustavno nedopustno, če je zagotovljena nevtralnost države in enakopravna obravnava verskih skupnosti. Je pa hkrati jasno zapisalo, da financiranje verskih skupnosti ni dolžnost države, ki bi izhajala iz pravice do verske svobode.
Tukaj pridemo do bistva. Če financiranje verskih skupnosti ni dolžnost države, zakaj bi morali vsi davkoplačevalci plačevati socialne prispevke njihovim verskim uslužbencem? Zakaj bi ateist, musliman ali pripadnik neke tretje verske skupnosti prek državnega proračuna financiral katoliškega duhovnika? In seveda tudi obratno. Zakaj ne bi tega financirali ljudje, ki se imajo za člane posamezne cerkve in uporabljajo njene storitve?
V Avstriji imajo to urejeno precej jasno. Tam se dajatev uradno imenuje cerkveni prispevek oziroma “Kirchenbeitrag”. Polnoletni katoličani, ki imajo prebivališče v avstrijski škofiji in lastne prihodke, ga morajo plačevati. Pri Katoliški cerkvi praviloma znaša 1,1 odstotka osnove, od izračunanega zneska pa se odšteje splošna olajšava v višini 61 evrov. Obstajajo tudi dodatna znižanja zaradi otrok, nizkih prihodkov in drugih socialnih okoliščin. Študenti brez prihodkov, vajenci in nekatere druge skupine prispevka ne plačujejo. Po nekaterih podatkih je bilo v letu 2023 več kot 80.000 izstopov zaradi tega davka v Avstriji. In še zanimiv podatek. V letu 2024 je cerkev na ta način pobrala skoraj pol miljarde evrov davka.
Prispevka ne pobira avstrijska davčna uprava, ampak cerkev. Vendar ne gre za prostovoljni dar, ki ga lahko vernik plača ali pa tudi ne. Članstvo prinaša obveznost plačevanja. Če nekdo ne želi biti več član cerkve, mora iz nje uradno izstopiti pri pristojnem državnem organu. Šele takrat preneha njegova prihodnja obveznost. Tudi to je precej pošteno. Ne moreš biti član kluba, uporabljati njegove infrastrukture in obredov ter hkrati pričakovati, da bodo članarino plačevali ljudje, ki s tem klubom nimajo ničesar.
V Sloveniji cerkvenega davka nimamo. Imamo sicer možnost, da do enega odstotka že odmerjene dohodnine namenimo različnim upravičencem, med katerimi so tudi registrirane cerkve in druge verske skupnosti. Toda to ni dodatni cerkveni davek in tudi ni povezano s formalnim članstvom. Davkoplačevalec samo odloči, komu bo država nakazala del dohodnine, ki bi jo tako ali tako plačal.
Avstrijski model bi stvari postavil na pravo mesto. Verniki bi financirali versko dejavnost in socialne prispevke svojih verskih uslužbencev. Država pa bi lahko še naprej prek preglednih javnih razpisov financirala obnovo zaščitene kulturne dediščine ter socialne, izobraževalne in dobrodelne programe, kadar jih verske organizacije izvajajo pod enakimi pogoji kot druge organizacije.
Cerkev kot verska skupnost naj se financira iz prispevkov svojih članov, za dejavnosti v javnem interesu pa naj kandidira na javnih razpisih in pojasni, za kaj bo porabila javni denar.
Verjetno bi se ob uvedbi cerkvenega davka hitro pokazalo, koliko ljudi se zares šteje za člane Katoliške cerkve ali katerekoli druge in koliko jih je katolikov samo takrat, ko je treba krstiti otroka, organizirati cerkveno poroko ali poskrbeti za lep pogreb. Nenadoma bi marsikdo ugotovil, da je njegova vera precej osebna stvar, predvsem pa dovolj osebna, da zanjo ne želi plačevati.
Morda je prav zato avstrijski model tako zanimiv. Loči med ljudmi, ki so verniki na papirju, in tistimi, ki so pripravljeni svojo versko skupnost tudi financirati. Predvsem pa stroške vere prenese na vernike, ne pa na vse davkoplačevalce. Če je Cerkev skupnost vernikov, naj zanjo skrbijo verniki. Če pa potrebuje denar vseh državljanov, potem se lahko povsem upravičeno vprašamo, zakaj ji še vedno pravimo ločena od države.
