Zadnje dni s Fiat 500C odkrivam jug Španije. Predvsem pa ugotavljam, da so španski vozniki in španske ceste nekaj povsem drugega, kot pa so vozniki in ceste v okoljih, ki so mi bližje. Navdušen sem nad vožnjo po Španiji in adaptacija na njihov način vožnje je bila preprosta. Kje je torej razlika?
- Vožnja skozi rdečo luč je slovenski nacionalni šport / zakaj ni kamer na semaforjih
- Ob zastojih je vožnja po desnem pasu hitrejša, razen kadar ni
- Brioni / 24 ur v nacionalnem parku Brioni, safari parku, pri Kokiju in vožnja z električnim avtom po otoku
Jug Španije. Malaga, Marbella (Costa de Sol), Tarifa in naprej proti Andaluziji. Takšen je bil plan. In vožnja s Fiat 500C (“na pol kabriolet”) po španskih cestah. Glede na to, da sem se že parkrat vozil po španskih cestah in imajo določena prometna pravila, drugača, kot sem jih navajen, sem se veselil te vožnje.
Predvsem pa sem se veselil vožnje, ker so španski vozniki umirjeni. Ne hupajo. Ne prehitevajo v škarje. V prometu dajejo drugim prednost in predvsem spoštujejo prometne predpise. Idila, ki je nisem navajen. Povsem drugače kot pa vožnja po Sloveniji, Italiji, Hrvaški, Franciji.
Sam povezujem to njihovo strpnost s temperaturami in predvsem njihovim načinom uživanja življenja. Znajo pač preklopiti v način – tudi drugi so na cestah in nisem edini tukaj, ki ga sicer pri nas ne poznamo.
Prvi kilometri po Malagi so bili malce “čudni,” saj imajo utripajočo oranžno luč na semaforju, ki sicer pomeni odprti semafor, ampak imajo prednost pešci in kolesarji. Tudi njihovi rondoji so precej drugačni, kot so naši – pri njih imajo v določenih rondojih notranje semaforje – in ne gre za velike rondoje, kot je Tomačevo. Zavijanje levo je drugače urejeno – zaviješ naprej desno in potem počakaš, da zapelješ naravnost čez cestišče, ko je prazna cesta.
Kolesarji imajo svoje kolesarske poti, ki so ločene od ceste za avtomobile. Tam, kjer niso, imajo kolesarji prednost na enem pasu, in tam je omejitev hitrosti do 30 km/h. Prav lepo je videti, kako so urejene te poti. Vse je precej širše, kot sem navajen pri nas. In tudi ceste so tri ali štiri pasovnice. V mestih dvo pasovnice in še dodaten pas, ki poteka po desni strani za zavijanje.
Kot že omenjeno. Vožnja je preprosta, predvsem pa strpna. In če ne spelješ v istem trenutku, ko se prižge zelena luč, nihče ne trobi, dviga roke in pizdi. Sicer sem potreboval en dan vožnje, da sem vklopil “španski način” vožnje, ampak mislim, da mi gre odlično.
V bistvu me je strah, kako se bom vrnil nazaj na naš način vožnje in nekulture na cestah. Tole mi je precej bolj všeč, predvsem pa je veliko manj stresno.
