Družbena omrežja, ki so nekakšna evolucija forumov in še pred tem IRCa, so naplavila veliko nesnage. Ljudje brez jajc, ki v zavetju anonimnosti interneta grozijo, žalijo, potvarjajo, so sindrom sodobnega časa in dokler jim sistem to omogoča, se ta spirala samo še poglablja. Včasih si moral za svojimi besedami stati. Ne nujno fizično, ampak vsaj z imenom in priimkom. Danes? Ustvariš profil z lažnim imenom, pobereš fotografijo nekoga tretjega, napišeš prvo neumnost, ki ti pade na pamet, in že si novodobni “mesija”. Brez odgovornosti. Brez posledic. Brez jajc. Če mi groziš in lažeš, potem imej vsaj jajca in se podpiši z imenom in priimkom.
- Zakaj Slovenija ne pobira digitalnega davka od internetnih velikanov kot sta Google in Facebook?
- Si znaš predstavljati življenje brez internetov?
- Je internet fejk? So ljudje fejk? So metrike fejk? Smo mi fejk? Dobrodošli v fejk svet!
Najbolj fascinantno pri vsem skupaj je, da ti isti anonimneži pogosto govorijo o pogumu. O resnici. O tem, kako si drugi ne upajo povedati, kar si oni upajo. Ironija? Oni se ne upajo niti podpisati pod lastne besede. Pogum za tipkovnico ni pogum. Je iluzija, ki izgine v trenutku, ko bi moral človek stati za tem, kar napiše.
Potem pridejo grožnje. Ne samo žaljenje, ampak konkretne grožnje. S smrtjo, fizične, osebne. Ker zakaj pa ne? Če ni posledic, je meja vedno bolj oddaljena. Kar je bilo včasih nesprejemljivo, je danes postalo del vsakdana. Bereš komentarje in se sprašuješ, ali so ljudje res taki ali jih anonimnost spremeni v nekaj, kar sicer niso. Odgovor je verjetno nekje vmes, kajne?
Platforme reagirajo selektivno. Algoritmi imajo raje konflikt kot dialog. Več komentarjev pomeni večji dosega. Več sovraštva pomeni več interakcije. In krog je sklenjen. Nihče nima pravega interesa, da bi se stvari res spremenile.
Zakonodaja vedno caplja za realnostjo. Policija se ukvarja s primeri, ki so dokazljivi, oprijemljivi. Internet pa je izmuzljiv. IP naslovi, VPN-ji, lažni profili. In anonimnež, ki je včeraj grozil, je danes že nekdo drug. Nova identiteta, isti drek.
Težava ni samo v sistemu. Težava je tudi v ljudeh, ki to berejo in molčijo. Ki si mislijo, da to ni njihov problem. Dokler ne postane njihov problem. Dokler nekdo ne napiše njihovega imena. Takrat pa šok. Takrat pa vprašanje, kako je to sploh mogoče.
Mogoče je, ker smo to dopustili. Ker smo se sprijaznili, da je to nova normalnost. Ker smo sprejeli, da je anonimno pljuvanje pač del interneta. Pa ni. Nikoli ni bilo in nikoli ne bi smelo postati.
Rešitev ni enostavna. Ni hitra. Ampak prvi korak je jasen: ničelna toleranca do takšnega vedenja. Prijava. Blokada. Ignoriranje. In predvsem zahteva po odgovornosti. Če lahko obstajajo pravila v resničnem svetu, ni nobenega razloga, da jih ne bi bilo tudi na spletu. Anonimnost sama po sebi ni problem. Problem je, kaj ljudje z njo počnejo. In trenutno jo prevečkrat uporabljajo tisti, ki brez nje ne bi upali niti odpreti ust.
