Ali pozna kdo koga, ki je volil stranko Re.snica? Glede na obljube, da ne bodo kolaborirali s SdSom in overjene izjave o tem, me res zanima kako se počutijo, ko so jih tako lepo nategnili?
- Ne samo 7-mestne številke, ponujali so jim tudi hiše / in sloni letijo, kajne?
- Poslancem Resnice ponujali 7-mestne številke / sanja svinja kukuruz
- Ali je resnica še vedno vrednota?
Se spomnite kampanje stranke Resni.ca. Ena ključnih točk je bila zelo jasna: ne bomo kolaborirali s SdSovci. Ne morda, ne odvisno od okoliščin, ne, če bo Merkur v retrogradnem gibanju. Ne bomo. To so ponavljali dovolj pogosto, da je zvenelo skoraj kot prisega pred matičarjem. Še overjali so izjave.
Potem pa realnost. Politična matematika je opravila svoje, obljube so se začele topiti hitreje kot sladoled sredi poletja in nenadoma so se pojavila sodelovanja, dogovori in pragmatične razlage, zakaj stvari niso tako črno-bele. Kar je v politiki pogosto prevod za nategnili smo vas, da smo dobili vaše glasove in sedaj nam je vseeno za vas.
Mene res iskreno zanima kako se ob tem počutijo njihovi volivci? Ne tisti, ki so stranko podpirali iz protesta ali zabave, ampak ljudje, ki so verjeli konkretnim obljubam. Tisti, ki so rekli, da je prišel na politično prizorišče končno nekdo, ki drži besedo. Kako je videti trenutek, ko ugotoviš, da je bil vse skupaj en velik nateg?
Predstavljam si tri tipične reakcije teh volivcev:
Prva je jeza. Nategnili so nas. In pošteno povedano, težko je temu oporekati, če je bila obljuba eksplicitna in večkrat ponovljena. Politika sicer ni pogodba pri notarju, ker je bila na upravni netoa, ampak če nekaj javno in odločno obljubiš, ljudje upravičeno pričakujejo, da boš to vsaj poskušal držati.
Druga reakcija je racionalizacija. Saj so bili prisiljeni, kajti drugače ni šlo. To je samo tehnično sodelovanje. In podobni izgovori. Človeški možgani so neverjetno ustvarjalni, ko morajo braniti odločitev, ki so jo že sprejeli. Nihče ne mara občutka, da je bil nategnjen.
Tretja reakcija pa je najbolj zanimiva: apatija. Ljudje skomignejo z rameni in si mislijo, da so vsi isti. Ne gre samo za eno stranko ali eno obljubo. Gre za še en kamenček v mozaiku splošnega nezaupanja v politiko.
Kar je pri vsem skupaj skoraj komično, je način, kako se po preobratu pogosto spremeni retorika. Tisto, kar je bilo v kampanji predstavljeno kot moralna meja, postane po volitvah odgovorna državotvornost. Čez noč se preoblikuje pomen besed. Nikoli postane v določenih okoliščinah. Načelno postane pragmatično. Resnica postane … no, slab marketinški slogan.
To ni problem samo ene stranke. Slovenska politika ima dolgo tradicijo obljub, ki po volitvah dobijo novo interpretacijo. Ampak pri Resni.ci je bil kontrast posebej očiten prav zato, ker je bila identiteta stranke zgrajena na ideji, da so oni drugačni, bolj neposredni, bolj resnični.
Res bi rad slišal kakšnega volivca Resni.ce, ki bi odgovoril na preprosta vprašanja. Ste razočarani? Ste pričakovali tak razplet? Ali pa menite, da je sodelovanje s SdSovci vseeno upravičeno? Ker od zunaj je videti precej preprosto. Obljuba je bila jasna, rezultat pa ravno nasproten. Res me zanima kako se počutijo, ko so jih nategnili kot so dolgi in široki.
