Na Websi dnevu pred dnevi je imel Gregor Knafelc zanimiv pogovor z dr. Dejanom Verčičem. Pravzaprav je šlo za snemanje podcasta, ampak to niti ni tako pomembno. Veliko bolj pomembno je bilo, kaj je Dejan povedal. Profesor na FDV, soustanovitelj Pristopa, eden od pionirjev odnosov z javnostmi pri nas in človek, ki ima za seboj dovolj kilometrine, da njegovi odgovori niso zgolj odgovori, ampak pogosto odprejo povsem nova vprašanja. Tudi tokrat je bilo tako.
- Domovinska vzgoja bo rešila problem slabih rezultatov PISA
- Vsebina, ki jo je ustvarila umetna inteligenca
- Zakaj sem jaz tisti, ki se umakne?
Ko je pogovor nanesel na umetno inteligenco, deepfake tehnologijo in vse ostale novodobne stvari, zaradi katerih se zadnje čase sprašujemo, ali bomo čez nekaj let sploh še vedeli, kaj je resnično in kaj ne, je dr. Verčič precej preprosto spomnil na nekaj, kar radi pozabimo. Fotografije smo retuširali že nekoč. Manipulirali smo jih, spreminjali resničnost in ustvarjali podobe, ki niso povsem ustrezale temu, kar se je dejansko zgodilo. Razlika je bila predvsem v tem, da je bila tehnologija drugačna, počasnejša in predvsem ni bila dostopna vsakomur.
Danes je. Danes lahko skoraj vsak v nekaj minutah ustvari fotografijo dogodka, ki se nikoli ni zgodil, posnetek človeka, ki nikoli ni izrekel besed, ki jih slišimo, ali zgodbo, ki nima nobene povezave z resničnostjo. Tehnologija je postala dostopna vsem, modeli pa se, tako kot mi, učijo iz preteklosti in iz vsega tistega, kar smo ljudje že ustvarili.
Še bolj zanimiv mi je bil del pogovora o knjigah. Ali lahko umetna inteligenca napiše knjigo, ki bo tako dobra kot knjiga našega najljubšega avtorja? Zakaj ne? Če je AI “prebral” skoraj vse, kar smo ljudje napisali, pozna strukturo zgodbe, zna sestavljati stavke, prepoznava slog in razume, kdaj mora zgodba pospešiti in kdaj se mora umiriti, potem bi teoretično moral znati napisati tudi odlično knjigo. Pa jo res lahko?
Dr. Verčič je opozoril na čustva. Na tisti del človeka, ki ga je precej težje spraviti v matematični model. Na našo sposobnost, da nekaj doživimo, občutimo, izgubimo, ljubimo, sovražimo in vse to potem prenesemo v besede. Dokler umetna inteligenca teh čustev ne bo znala dovolj dobro posnemati oziroma “potvarjati”, bodo njene knjige lahko tehnično odlične, berljive in mogoče celo uspešnice, vendar jim bo manjkal tisti majhen delček, zaradi katerega se kakšne knjige spominjamo še dvajset let kasneje. Tisti občutek, ko v besedah nekoga drugega nenadoma prepoznamo del sebe.
Potem pa je prišel stavek, ki je bil zame vrhunec pogovora in bo verjetno z menoj ostal še zelo dolgo. Bralci bodo zmagovalci.
Zanimivo, da sem ga slišal ravno nekaj dni po objavi rezultatov PISA, ki ponovno odpirajo vprašanje bralne pismenosti mladih. Živimo namreč v času, ko nam ni treba več prebrati desetih strani, da bi nekaj razumeli. Umetno inteligenco lahko vprašamo za povzetek. Ni nam treba prebrati raziskave, saj nam jo lahko AI razloži v petih stavkih. Ni nam treba iskati virov, primerjati podatkov in počasi sestavljati slike v glavi. Vprašamo in dobimo odgovor. Ravno tu se skriva past.
AI je lahko v pomoč. Lahko je ogromna pomoč. Sam ga uporabljam in si težko predstavljam, da ga ne bi. Toda uporabljati umetno inteligenco ni isto kot prepustiti ji razmišljanje. Če ne razumemo vprašanja, težko presodimo, ali je odgovor dober. Če nimamo znanja, težko prepoznamo napako. Če ne beremo in ničesar ne raziskujemo sami, postanemo samo še potrošniki odgovorov, ki nam jih nekdo oziroma nekaj servira.
Morda bodo zato v svetu umetne inteligence največjo prednost res imeli prav ljudje, ki bodo še vedno brali. Ne zato, ker bi bili bolj nostalgični ali ker bi zavračali tehnologijo, ampak ravno obratno. Ker bodo imeli širši kontekst, več znanja in predvsem sposobnost presoditi, kdaj umetna inteligenca govori nekaj pametnega in kdaj zgolj zelo samozavestno sestavlja besede.
AI bo znal vedno več. Vprašanje je samo, ali bomo mi zaradi tega znali vedno manj. In ravno zato bodo bralci zmagovalci.
