Včasih sem jezen na starša. Ne zato, ker bi me slabo vzgojila. Ravno nasprotno. Jezen sem, ker sta me vzgojila tako dobro, da imam v današnjem svetu zaradi tega včasih občutek, da sem čudak. Naučila sta me, da prvi pozdravim. Da se zahvalim. Da pridržim vrata. Da pomagam starejšim. Da odstopim sedež na avtobusu. Da sem prijazen do ljudi, tudi če oni niso do mene. Predvsem sta me naučila še nekaj. Da sem jaz tisti, ki se umakne.
- Vožnja s trolo po Ljubljani in opazovanje mladih na avtobusu / star sem in imam manire
- Prepoved uporabe družbenih omrežij za mlajše od 15 let v Franciji
- Brez težav skočim v ledeno vodo, veliko težje se tuširam z mrzlo vodo
Ko hodim po pločniku in nasproti prihaja skupina treh ali štirih ljudi, se skoraj avtomatično umaknem. Če je treba, stopim na cesto. Če je treba, stopim v travo. Če je treba, se ustavim. Oni pa hodijo naprej, kot da sem neviden. Vedno znova se vprašam isto stvar. Zakaj?
Zakaj sem jaz tisti, ki mora narediti korak nazaj? Zakaj se nihče iz skupine ne umakne za pol metra, da bi lahko vsi normalno šli mimo? Zakaj je samoumevno, da se mora prilagoditi posameznik? Mogoče sem staromoden. Mogoče sem eden zadnjih, ki še vedno verjame, da je obzirnost nekaj normalnega. Da ni znak šibkosti, če se nekomu umakneš. Da ni ponižujoče, če narediš prostor drugemu človeku.
Ampak priznam, včasih me prime, da bi preprosto hodil naravnost. Da bi preveril, kaj se zgodi. Ali bi se kdo umaknil? Ali bi se zaleteli drug v drugega? Ali bi šele takrat opazili, da po pločniku ne hodijo sami? Pa tega ne naredim.
Ne zato, ker bi se bal. Ampak zato, ker imam v glavi glas svojih staršev. Glas, ki pravi: “Bodi vljuden. Bodi spoštljiv. Bodi boljši od drugih.”
In potem naredim korak na stran. Mogoče je težava v tem, da smo v zadnjih letih postali preveč osredotočeni nase. Vsak gleda svoj telefon, svoje misli, svoj svet. Drugi ljudje so zgolj ovira na poti od točke A do točke B. Obzirnost je postala redkost. Ne samo na pločnikih. Tudi v prometu, trgovinah, čakalnicah in na družbenih omrežjih. Kot da je vsak znak spoštovanja do drugega človeka nekaj, kar se ne izplača več.
Kljub temu se verjetno ne bom spremenil. Še vedno bom prvi pozdravil. Še vedno bom pridržal vrata. Še vedno bom pomagal, če bom lahko. In ja, verjetno se bom še vedno umaknil. Ne zato, ker bi mislil, da moram. Ampak zato, ker nočem, da bi svet postal še za odtenek bolj nevljuden.
Vseeno pa me zanima nekaj. Ko se naslednjič na pločniku srečamo. Kdo se bo umaknil?
