Če ne štejem dveh posebnih voženj, se po Ljubljani s trolo nisem vozil že vsaj 10 let. Včeraj sem se odločil, da to spremenim in da se podam po Ljubljani s trolo (za tiste, ki me želite popraviti, da v Ljubljani ni trole – vem!). Od Dolgega mostu, do Črnuč in nazaj. Vendar sem se najprej zavedal, da nimam Urbane.

Na postajališču Dolgi most sem stopil do Urbanomata, izbral nakup nove kartice Urbana (cena je 2 evra) in ostali znesek do 10 evrov naložil na samo kartico. Naj se zabava začne.

S precej mešanimi občutki, ker res nisem uporabnik javnega prevoza, sem stopil na trolo, validiral svojo kartico in se odpeljal proti Črnučam. V bistvu sem bil pozitivno presenečen nad avtobusom – čistočo, predvsem pa dejstvom, da me ni premetavalo kot sardino – tako nekako se spomnim svojih zadnjih voženj s trolo po Ljubljani. Ker sem na trolo vstopil na prvi postajo, sem si našel sedež nekje proti koncu in sedel nanj.

Nekje na Viču je na avtobus vstopilo večje število mladih – srednješolcev. Prepoznal sem jih po “golih gležnjih”, slušalkah v ušesih in pogledu uprtem v svoje pametne mobilne telefone. Nobenega “eye contacta”, nobenega čustva – samo prsti so hitro drseli po zaslonu telefona. Kot roboti so se premikali do prvega praznega sedeža, ga zasedli in nadaljevali svoje poslanstvo. Tako je sedež poleg mojega dobil gosta, ki se ni dal motiti in je zgolj tipkal po telefonu.

Vesel sem bil, da sem odraščal v časih, ko še ni bilo te adikcije in smo se na troli (ali pa avtobusu v Zasavju) med seboj pogovarjali, predvsem pa nismo zgolj in samo srepo gledali v eno točko. Tudi nasmehniti smo se znali.

Par postaj kasneje je na trolo prišel starejši par – preko 75 let in sta se počasi premikala mimo vse te mladeži na sedežih, ki ju je s pogledom v svoje telefone uspešno ignorirala. Ko sem opazil, da se nihče ne premakne, sem odstopil svoj sedež in bil presenečen, ko je taisto storil tudi fant, ki je sedel poleg mene. Starejši par je dobil svoj prostor, sam pa sem pogledal naokoli in se začudil, da nihče od mladih ni pomislil na kaj takšnega.

Nekoč, v moji mladosti, so manire nekaj štele. Predvsem pa je bila to vzgoja. Očitno je sedanji svet povsem drugačen in predvsem je ta svet postal precej bolj krut kot tisti v katerem sem sam odraščal. Takrat sem spoštoval starejše, predvsem pa sem bil uvideven do njih. Verjetno sem dlakocepec, vendar naj povem, da nisem pizdil nad nikogar, ki ni odstopil sedeža, ampak sem zgolj anemično opazoval sodobno mladino. Verjetno so njihovi starši ponosni nanje, vendar bi bilo lepše, če bi imela ta mladina tudi osnovne manire. Sem star, kajne, ker opazim takšne stvari in jih celo omenjam. Ko je starejši par sestopil iz avtobusa, sem zopet zasedel sedež.

Na postaji pred Namo se je vožnji pridružila gruča otrok – vrtičkarji stari okoli 5 let. Med seboj so “čebljali” in prav prijetno je bilo videti kako so jih vzgojiteljice usmerjale proti zadnjemu delu. In tako sem dobil novega “sopotnika”, ki mi je tako začel razlagati, da so gledali zmaje. Da je povsem navdušen nad njimi. Da bi ga imel doma, ker so prijazni in da ga ni strah zmaja.

Prav navdušen sem bil nad njegovo odkritosrčnostjo in sem začel razmišljati o tem, kdaj mladina izgubi ta del sebe in postane vase zaprta. So za to krivi starši? Vzgoja? Mediji? Če pomislim, da bodo iz teh dobrodušnih otrok čez leta to postali zagrenjeni najstniki, ki bodo kasneje postali prestrašeni odrasli – mi je prav žal, da se bo to nekoč zgodilo

Seveda je sledil največji šok, ko so ti “mulčki” odšli s trole in mi je moj sopotnik zaželel “lep dan, gospod”. Ko so to slišali njegovi sovrstniki, so sedeva ponavljali to, ko so šli mimo mene. V bistvu mi je bilo povsem zabavno. Vendar, ko pomislim, da bodo ta bitjeca čez leta zgolj srepo gledala v svoje telefone, ko bodo vstopala na trolo … Ah.

Star sem in vožnja s trolo je bila nekakšen sprehod skozi čas. V prostoru, kjer srečaš različne generacije, predvsem pa kjer vidiš obnašanje različnih generacij in jih lahko tudi seciraš, je zabavno. Predvsem pa je to nekakšen “reality check”, ki si ga moram očitno bolj pogosto “privoščiti”.

6 Responses to Vožnja s trolo po Ljubljani in opazovanje mladih na avtobusu / star sem in imam manire

  1. Rade says:

    Mal off al pa tud ne topic…Kaj pa to, da ne morš met Urbane na iphoneti? A maš kartico al androida za te reči. Po moje bi se dal to plačevanje prek nfcja tud drugače zrihtat na jabolčnikih.

    • had says:

      odlicno vprasanje. imam androida tudi, vendar ga ne znam uporabljati. iphoneti pa nimajo nfcja :)

      sicer pa hvala za idejo, bom sedaj povezal nfc android in kartico :) ce bom seveda znal …

      • rob says:

        iphoneti seveda imajo nfc, kako pa mislis da dela apple pay? je pa res, da je za tretje aplikacije zelo okrnjen dostop, in naj ne bi ustrezal zahtevam urbane. sicer naj bi z ios 12 bil podprt tudi write nfc, sam izgleda se vedno ni dovolj…

  2. JoškoNagasaky says:

    Tudi sam se na trolo v tem tisočletju še nisem spravil, grem raje peš (pa tud, če je 10km), sem pa povsod drugje isto začel opažati že pred masovnim pojavljanjem pametnih telefonov 15 ali celo 20 let nazaj.
    Tale tekst je pa tako dobro napisan, da ga bom dal prebrat mojima dvema (11 in 13 let), ki sicer nista taka, ampak bosta lahko zdej vsaj sama prebrala in ugotovila zakaj nista, ter da sta lahko ponosna, da sem jima leta “težil”.
    Hvala

Leave a Reply

Your email address will not be published.

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.