Včeraj me je presenetil SMS bivšega sošolca in prijatelja, ki je “rodil” tretjo punčko. Čestitke Tomaž, vendar nisem vedel, da ti vedno seksaš v nogavicah (stara vraž pravi, da seks v nogavicah prinaša punčke, vsaj upam, da je res tako).

Vendar sem se ob tem dogodku tudi sam zamislil. Iste starosti sva, vendar z veliko razliko. Jaz še niti ne razmišljam o naraščaju, on pa ima že tri. Ali drugače povedano. Jaz se še ne počutim dovolj odraslega, da bi sprejel naloge vzgoje majhnega bitjeca.

V bistvu z Barbko še niti ne razmišljava o tej možnosti, kajti jaz si želim, ko bom imel otročka, da ga bom vzgajal jaz in ne vrtec ali kdo drug. To pomeni da ne bom hodil iz službe ob 19 uri, ali kasneje, ampak da bom preživel z njim vsaj 5 ur efektivno na dan. Da ga bom jaz vzgajal in da bom delil svoj čas z njim.

Včasih so rekli, da je potrebna najprej štalca, potem pa “kravca”. Imava štalco, imava službe in ostalo, marsikdo nima vsega tega, pa vendar ima otroke. Vendar nimava dovolj časa, ki bi ga namenila izključno otročku. Poleg tega pa že sama misel, da bi moral otrok živeti v tem krutem svetu, kjer ni več čustev, prijaznosti in dobrote, ampak je vse skupaj samo gonja za denarjem, kariero in uspešnostjo, me pribije na realna tla.

Si sploh želim otroka? Vem, da je to zelo egoistično razmišljanje in ko imaš enkrat otroka, se vse stvari spremenijo, vsaj tako pravijo tisti, ki so že starši. Vendar imam kljub vsemu pomisleke. Če pogledam nazaj v preteklost na moje otroštvo in kasnejša leta odraščanja in vse probleme, ki sem jih povzročal staršem, čeprav nisem bil promiskuiteten otrok in sem bil vedno vzoren, sem v rahlih dvomih.

Si želim, da mi pri 16 letih mulc pride domov in mi reče: “stari, avto sem ti sesul, k sem se ga napil, k sem zvedu, da je moja bejba noseča!” Hm. Pa vendar je to samo odraščanje tistega malega bitjeca, ki ti vsakodnevno z nasmehom polepša dan in nova izkušnja skozi katero mora iti skozi življenje.

Vendar vem, sedaj še nisem pripravljen za takšen korak. Mogoče pa se vse skupaj spremeni in se spremeni tudi moje mnenje o malih, prisrčnih bitjecih, ki jim imam najrajši, če so sosedovi ali prijateljevi. Po 15 minutah ga lahko vrneš in je vse skupaj rešeno.

Je pa res, da iz stališča fotografije, so to moji najljubši motivi. Tako nemirni in tako iskrivi in vedno polni norih idej. Vsaka podobnost z Barbko je zgolj in samo plod moje domišljije :evil: