Francija. Država, kjer imajo avtoceste tri vozne pasove. Človek bi logično pričakoval, da tam promet teče. Da ni tistega našega večnega “stojimo med Domžalami in Ljubljano”, da ni živčnosti, da ni občutka, da si ujet v pločevinasto kolono brez izhoda. Vendar ni tako. Realnost je malce drugačna. Desni pas je poln tovornjakov. Srednji pas pogosto prav tako, ker se tovornjaki prehitevajo. To prehitevanje ni nekaj, kar se zgodi hitro in elegantno. To je počasno, skoraj boleče premikanje enega 90 km/h tovornjaka mimo drugega, ki vozi 89 km/h. Ostane levi pas. Edini, ki naj bi bil rešilna bilka za osebna vozila. Ampak ker vsi razmišljajo enako, se tudi ta pas hitro zapolni. Kaj dobiš na koncu? Tri pasove. Občutek dveh. Ali pa celo enega. In seveda zastoje.
- Španski vozniki in njihova kultura vožnje na cestah
- Hupanje naše vsakdanje
- Ali vstanete v trenutku, ko se letalo ob pristanku ustavi?
Zastoji niso samo problem širine ceste. To je problem strukture prometa. In kulture voznikov. Mi v Sloveniji imamo neko naivno predstavo, da bo tretji pas čudežno rešil vse. Da bomo končno zadihali. Da se bomo peljali. Ampak če je realnost takšna, da velik del prometa predstavljajo tovornjaki, potem dodatni pas pomeni samo več prostora za isti problem.
Več tovornjakov. Več prehitevanj med tovornjaki. Potem pridemo do bistva: problem niso samo pasovi. Problem je, kako se ti pasovi uporabljajo.
Če imaš sistem, kjer tovornjaki praktično nimajo omejitev pri prehitevanju, potem bo vedno prisoten efekt zamaška. Ne glede na to, ali ima cesta dva, tri ali štiri pasove. Fizika prometa je precej preprosta, počasno vozilo, ki zasede pas, ustvari verigo reakcij za sabo. Ta veriga se zelo hitro spremeni v zastoj.
Zato je vprašanje precej bolj kompleksno kot ali zgraditi tretji pas. Seveda ga. Ampak to je samo del rešitve. Brez razmisleka o omejitvah za tovornjake, brez boljše logistike, brez morda časovnih oken, ko prehitevanje ni dovoljeno, brez večjega premika tovora na železnice, bomo samo razširili problem. Predvsem pa ga bomo naredili dražjega.
Francija je lep primer. Ima infrastrukturo, ki je mi še nimamo. Ampak ima tudi enake težave. Kar pomeni, da asfalt sam po sebi ne rešuje ničesar. Rešuje ga sistem. Dokler bomo verjeli, da je rešitev v dodatnem pasu, bomo vsakič znova presenečeni, ko bomo tudi na treh pasovih stali v koloni in gledali zadnji del prikolice pred sabo, ki se premika točno toliko hitro, kot se je premikal včeraj. In se bo tudi jutri.
