Glede na to, da se ponoči na naših avtocestah ne dela in glede na to, da je ob nedeljah na gradbiščih zgolj par delavcev, zastoji so in zastoji bodo. Zakaj se ne bi poslužili preizkušene metode, ki smo jo poznali v Jugoslaviji, ko je bila svetovna kriza z gorivom? Par – nepar sistem bi rešil vse. Lahko bi uvedli tudi bone za uporabo levega pasu. Vsak državljan bi jih prejel deset na mesec.
- Zastoji na naših avtocestah niso od včeraj
- Hvala, ker me nisi zbil na označenem prehodu za kolesarje
- Dovolj je obtožba, dokazov ne potrebujemo več
Rešitev za rešitev zastojev na naših avtocestah je preprosta. Pravzaprav je tako preprosta, da se čudim, da je še nihče ni predlagal. Sistem par – nepar. Če je bila rešitev dobra za gorivo, bo tudi za prometne zastoje, kajne?
Avtomobili s parno številko registracije bi vozili en dan, tisti z neparno pa naslednji dan. Prometa bi bilo takoj polovico manj. Kolone bi bile polovico krajše, saj bi bila polovica manj avtomobilov na naših avtocestah. To je logika, ki jo razume vsak človek. Zato verjetno nima nobenih možnosti, da bi bila kdaj sprejeta.
Predstavljam si tiskovno konferenco, kjer bi odgovorni slavnostno predstavili ukrep. Z resnimi obrazi bi pojasnili, da gre za inovativno prometno strategijo, ki temelji na trajnostni mobilnosti, optimizaciji prometnih tokov in zmanjševanju ogljičnega odtisa. Nihče ne bi omenil, da gre za idejo iz časa, ko so bile kavbojke iz Trsta večji luksuz kot danes električni avtomobil.
Slovenci bi se seveda hitro prilagodili. Naslednji dan bi imela vsaka družina dva avtomobila. Enega s parno in enega z neparno registracijo. Tisti bolj podjetni bi odprli podjetja za izposojo registrskih tablic. Na facebook marketplaceu bi se pojavili oglasi v stilu menjam neparno registracijo za parno z doplačilom.
Nekdo bi zagotovo ustvaril startup, ki bi za mesečno naročnino spremljal vaše vozne potrebe in vam priporočal, katero registrsko številko potrebujete za naslednji teden. Država pa bi bila navdušena. Končno ukrep, ki ne zahteva gradnje novih cest. Niti hitrejšega dela na obstoječih. Niti organizacije nočnih izmen. Niti kakršnekoli odgovornosti. Problem bi elegantno prestavili na državljane, kot se za sodobno upravljanje spodobi.
Najbolj fascinantno pri vsem skupaj pa je, da moja ideja ni bistveno bolj absurdna od dejanskega stanja. Danes imamo avtoceste, na katerih so pasovi zaprti mesece in mesece. Imamo gradbišča, na katerih se občasno zgodi toliko aktivnosti, da človek začne dvomiti, ali gleda fotografijo in ne resničnega prizora. Imamo prometne informacije, ki se začnejo z besedami zastoji po celotni Sloveniji, kot da gre za vremensko napoved. In imamo ljudi, ki so že sprejeli dejstvo, da je triurna vožnja do morja nekaj povsem normalnega.
Morda je težava v tem, da smo preveč ambiciozni. Ves čas govorimo o pametnih cestah, digitalizaciji, umetni inteligenci in mobilnosti prihodnosti. Rešitev pa je ves čas pred našimi očmi. Skrita nekje med nostalgijo, birokracijo in logiko, ki pravi, če ne znaš povečati pretočnosti, zmanjšaj število tistih, ki bi radi prišli skozi.
Zato predlagam, da ne izgubljamo več časa z iskanjem rešitev za zastoje. Očitno smo se z njimi sprijaznili. Uvedimo par – nepar in bodimo pošteni. Če že stojimo v kolonah kot pred štiridesetimi leti, si zaslužimo tudi prometne ukrepe iz istega obdobja.
Vsaj vedeli bomo, da država deluje po nekem načrtu. Čeprav je ta načrt nastal v prejšnjem stoletju.
Joke. Šala. Vic. Da me ne bo kdo napačno razumel in dejansko pomislil, da sem pomislil na to! No, pomislil sem, ko sem včeraj opazoval kako samevajo gradbišča, kjer so največji zastoji in do turistične sezone še sploh nismo prišli.
