Nekateri pravijo, da so leta le številka in jaz se strinjam z njimi, kajti konec decembra sem tudi sam vstopil v drugo polovico stoletja. Prehod ni bil težaven, in če pogledam nazaj na prvo polovico stoletja, ki sem jo preživel, je bila zanimiva, predvsem pa je minila prehitro. In ja, komaj čakam, kaj prinaša druga polovica stoletja oz. kako si jo bom sam kreiral.
- Kaj se je zgodilo pred 50 leti / prvi človek na Luni, internet, prvi mikroprocesor, ustanovitev družbe Samsung Electronics
- Roni Kordiš aka had / pionir slovenskega bloganja via GPT-4o
- Roni Kordiš je speča celica kot mudžahedin in sem pravi gurman
- Za Nova24 je Roni Kordiš radikalni aktivist in vplivnik
- Sem Roni Kordiš, pišem blog in za pisanje me nihče ne plačuje
50 let je bila včasih starost. Ljudje, ki so bili toliko stari, so bili že na pol poti do groba. Če sem nekoč na te ljudi gledam kot na nekaj starega, imam sedaj povsem drugačno perspektivo. Iz prve roke. Časi so se vmes spremenili in tudi dolgost našega življenja se je precej podaljšala.
Pa vendar v primeru starosti ni samo govora o času življenja, ampak tudi o zmožnosti prilagajanja na različne, predvsem drugačne situacije, ki smo jih sicer navajeni. Kljub svoji trmi sem le kozorog, se mi zdi, da se zadnja leta precej bolje soočam s temi prilagajanji, kot sem se nekoč. Mogoče pa je bila prva polovica mojega stoletja zgolj “pubertetno” obdobje, ki se je pač malce zavleklo in bo druga polovica stoletja prinesla vse tisto, kar sem zaradi svoje trme zgrešil na poti življenja.
Kaj želim povedati s tem zapisom? Da ob prehodu nisem naredil “rekapitulacije” prvih 50 let, ampak sem se zgolj in samo zavedel, da vse neumnosti, ki sem jih naredil v življenju, bi naredil še enkrat ali trikrat. Predvsem pa mi je žal, da marsikatere neumnosti nisem naredil, ker se je tako pričakovalo od mene oz. ker je pač tako moralno bolj sprejemljivo. Ko se v isti sapi zaveš, da te čaka precej manj življenja, kot ga je za teboj, potem je treba tudi te stvari spremeniti.
Kar te ne ubije, te okrepi, kajne? Povsem drži. Predvsem pa šele takrat odkrivaš svet, kot je v resnici. Brez plašnic, predvsem pa brez strahu, ki si si ga sam postavil – ker je pač lažje živeti v varnem zavetju v vati kot pa se soočati z življenjem, ki ga ne poznaš in ki je nepredvidljiv.
Hvala vsem, ki ste z menoj na poti, ki me prenašate, predvsem pa, ki se ukvarjate z menoj. Vem, nisem preprosta oseba in včasih sam težko sobivam sam s seboj. Kako mora biti šele tistim, ki sobivajo z menoj in ki so del mojega življenja. Še težje, kajne? Ne bom obljubil, da bom boljši, ker sem to že itak. Obljubim pa, da bom našel več časa za stvari, ki osrečujejo tudi druge in ne samo mene.
p.s.: v bistvu se ni nič spremenilo s spremembo številke let. In nobenih sklepov, odločitev resolucij nisem sprejel. Jebiga, ko si star 50, lahko za kosilo naročiš vse sladice in jih poješ ali pa tudi ne!