Novinarjem CNN, MS NOW (MSNBC) in Politica so onemogočili vstop v Belo hišo dan potem, ko je ameriški predsednik Donald Trump na družbenem omrežju Truth Social zapisal, da jim zaradi “lažnega poročanja” o njem, njegovi administraciji in ZDA prepoveduje dostop. Še pred nekaj leti bi se ob takšni novici vprašal, ali sem jo pravilno prebral. Danes me ne preseneti več. Predsednik Združenih držav Amerike se je odločil, da novinarji določenih medijev ne smejo več v Belo hišo, ker mu njihovo poročanje ni všeč oziroma ga sam označuje za lažno. Temu bi jaz preprosto rekel Trumpova demokracija.
- ZDA in svoboda govora
- Svoboda govora ne vključuje obrekovanj, groženj, razžalitev, razpihovanja sovraštva
- Ko zagovorniki svobode govora nasprotujejo svobodi govora / shizofrena Slovenija
Medij se lahko zmoti. Novinar lahko objavi napačno informacijo. Za to obstajajo popravki, odgovori, sodišča in nenazadnje bralci, ki se sami odločijo, komu bodo verjeli. Povsem nekaj drugega pa je, ko oblast sama začne določati, kateri medij govori resnico in kateri si zato ne zasluži več dostopa do nje.
Še bolj kot sam Trumpov ukrep me skrbi, kako hitro se lahko meja normalnega premakne. Najprej so mediji lažnivi, potem so novinarji sovražniki, nato postanejo nekateri mediji vredni odgovora, drugi ne, na koncu pa nekateri preprosto nimajo več dostopa. Kmalu to postane nova normalnost.
Demokracija ne izgine čez noč. Njene meje se premikajo počasi, po nekaj centimov naenkrat, vsak posamezen korak pa je mogoče nekako opravičiti. Šele ko se ozreš nazaj, ugotoviš, da nekaj, kar je bilo nekoč nepredstavljivo, danes velja za politično normalnost.
Zato se ob tej zgodbi sprašujem predvsem nekaj drugega. Kdaj bo nekaj podobnega doletelo Slovenijo? Ne nujno tako, da bo nekdo fizično zaklenil vrata pred novinarjem. Veliko prej se začne z javnim diskreditiranjem medijev, z delitvijo na naše in vaše, z ignoriranjem neprijetnih vprašanj in z razlago, da je kritično poročanje politični aktivizem, prijazno poročanje pa profesionalno novinarstvo.
Pri svobodi govora namreč ni pomembno, ali se jaz strinjam s CNN, RTV Slovenija, POP TV, Nova24TV, Mladino ali komerkoli drugim. Svoboda govora nekaj pomeni šele takrat, ko jo priznaš tudi tistemu, ki ti niso všeč. Poslanstvo medijev ni to, da bi bili oblasti simpatični. Njihova naloga je postavljati neprijetna vprašanja, preverjati izjave in iskati stvari, ki jih oblast sama ne bi najraje obesila na naslovnico svoje spletne strani.
Če začne oblast odločati, kateri novinar si zasluži dostop glede na to, kako poroča o njej, potem to ni več samo spor med politikom in medijem. To postane vprašanje dostopa javnosti do informacij. Zato je pomembno spremljati, kaj se dogaja v ZDA. Ne zato, ker bi bila Amerika Slovenija, ampak zato, ker imajo politični prijemi zanimivo lastnost. Če nekje delujejo in če zanje ni posebne politične cene, jih prej ali slej začne posnemati še kdo.
Takrat vprašanje ne bo več, ali imamo svobodo govora zapisano v ustavi. Vprašanje bo, koliko svobode govora smo pripravljeni prenesti takrat, ko govori nekdo, ki nam gre res na živce. Kajti demokracija, v kateri lahko govori samo tisti, ki govori pravilno, je predvsem zelo udobna za oblast.
