Večina mojih objav v zadnjem času je povezanih s politiko, z aktualnim dogajanjem in predvsem z občutkom, da se v Sloveniji dogajajo stvari, ki nam ne prinašajo nič dobrega. Mogoče se komu zdi, da pretiravam, ampak sam imam vedno bolj občutek, da gledamo destrukcijo države in da smo pri tem postali zgolj anemični opazovalci. Veliko raje bi objavljal pozitivne vsebine, pisal o potovanjih, mišelinkah, gobah, tehnologiji, avtomobilih, morju in vseh tistih stvareh, ki me dejansko veselijo, ampak se mi zdi preveč pomembno, da ne postanem preveč komforten in da si ne delam utvar, da je vse v redu samo zato, ker je tako lažje živeti.
- Je kdo na lastne oči videl kako Luka Mesec snifa kokain?
- 50.000 ljudi iz javnega sektorja v gospodarstvo / za zgled naj gredo poslanci desnega pola za par let v gospodarstvo
- Ko Jernej Vrtovec v studiu 24ur govori neumnosti
Vem, se sovražim, ker se vedno znova ujamem v isto spiralo negativnosti, kritiziranja in ukvarjanja z ljudmi, ki si verjetno ne zaslužijo niti sekunde mojega časa. Pogosto si rečem, da danes ne bom pisal o politiki. Da bom napisal nekaj lahkotnega, nekaj prijetnega, nekaj, kar bo tudi mene spravilo v boljšo voljo. Potem odprem novice, preberem kakšno izjavo, pogledam kakšno oddajo ali vidim novo potezo oblasti in je moj načrt v trenutku pozabljen. Namesto da bi pisal o lepem vikendu nekje ob morju ali o tem, kje rastejo najboljše gobe, spet sedim za računalnikom in pišem o politiki. Ob tem se zelo dobro zavedam, da s tem zapravljam čas, energijo in živce.
Ampak had.si je bil vedno moj osebni arhiv časa. Nikoli samo blog o eni temi, ampak prostor, kamor že več kot dve desetletji odlagam stvari, ki jih vidim, doživljam in o katerih razmišljam. Ko danes odprem kakšno staro objavo, pogosto ugotovim, da sem na marsikaj že pozabil. Pozabil sem, kaj nas je takrat jezilo, česa smo se bali, čemu smo se smejali in kdo nam je razlagal, da bo vse drugače. Ravno zaradi tega imam občutek, da je pomembno biti kronist tudi tega obdobje. Ne zato, ker bi se imel za zgodovinarja ali novinarja, ampak zato, ker sem na neki čuden način postal kronist dogajanja okoli sebe. Pišem, kar vidim in kar me moti in vse to ostane nekje zapisano.
Verjetno bi bilo precej lažje pogledati stran. Ugasniti novice, nehati spremljati politiko in si reči, da me vse skupaj ne zanima več. Dovolj sem ustvaril, da lahko živim udobno življenje. Predvsem življenje bi bilo zagotovo bolj mirno. Šel bi tečt, na kolo, na morje, na izlet, odprl dobro steklenico brezalkoholnega vina in se ukvarjal s stvarmi, ki imajo z mojim vsakdanom veliko več skupnega kot večina političnih predstav, ki jih spremljamo. Povsem razumem ljudi, ki so se odločili prav za to. Politika in ukvarjanje z nebulozami človeka izčrpa, še posebej takrat, ko ima občutek, da se iste zgodbe vrtijo v krogu, samo obrazi in slogani se občasno zamenjajo.
Sam očitno tega ne znam. Ne znam se pretvarjati, da ne vidim stvari, ki me motijo, in ne znam si dopovedati, da je bolje biti tiho samo zato, ker je tako bolj udobno. Tudi tišina je na koncu neka odločitev. Tudi pogled stran je odločitev. Ne mislim, da moje pisanje spreminja svet in nimam nobenih iluzij, da bo zaradi ene moje objave jutri karkoli drugače. Mogoče jo bo kdo prebral in se zamislil, mogoče se bo kdo razjezil, mogoče se bo kdo samo nasmehnil in mogoče jo bo večina pozabila v petih minutah. Ampak meni je pomembno, da sem zapisal, kaj sem v nekem trenutku mislil in kako sem videl stvari okoli sebe.
Želim si, da bi bilo pri meni več prostora za stvari, ki me veselijo, in da bi lahko večkrat pisal o nečem, po čemer se ne počutim še slabše kot pred pisanjem. Želim si več potovanj, več hrane, več morja, več čudnih idej, več tehnologije in več vsega tistega, zaradi česar sem sploh začel pisati blog. Življenje je prekratko, da bi ga človek porabil samo za jezo zaradi politike, in tega se vsak dan bolj zavedam.
Rad bi bil bolj pozitiven, pa vendar na žalost ne gre v takšni situaciji kot smo ji priča. Mogoče je to moja napaka in mogoče bi bilo pametneje kdaj samo zamahniti z roko. Prevečkrat imam občutek, da postane molk zelo udoben ravno takrat, ko bi moral kdo kaj povedati. Zato bom še naprej pisal, čeprav bom sam pri sebi bentil, da sem spet izgubil dve uri zaradi nečesa, čemur sploh nisem želel posvetiti sekunde.
Upor je dolžnost in tole je moj način upora.
