Kdo je Mitja Duh? Mitja je oseba, ki sem jo spoznal v svojem divjem obdobju odraščanja. Klen Trbouc, ki je imel okoli vratu obešen mošnjiček in v njem zemljo, ki jo je nabral na grobu Primoža Habiča (pevca skupine Niet), ko sem ga spoznal. Robusten in precej težek fant, ki pa je bil v sebi mil in prijeten. Življenje ga je naredilo precej drugačnega, saj je živel v okolju, kjer se je bilo potrebno dokazovati. Punk glasba, ki mu je bila blizu, predvsem pa divje poganje na koncertih in predvsem flaša v roki so bili njegov zaščitni znak. Kasneje se je njegovo življenje spremenilo. Par kolegov, s katerimi sem še ostal v stikih, mi je pripovedovalo zgodbe, kako so fantje “iz partije” zabredli in propadali.
V gonji za drogo so naredili neumnosti in postavljeni so bili v institucije, ki jih niso izpustile iz svojih okov. Nasprotno. Ko si enkrat za zapahi, se težko pobereš – vsaj tako so mi pripovedovali fantje, ki sem jih poznal in zgodbe iz zapora so bile povsem nekaj drugega, kot sem si predstavljal. Droge je bilo “nekoč” v zaporu več kot pa zunaj in še ni bilo potrebe po tem, da bi jo iskal. Samo denar si moral imeti.
Pred parimi leti, ko sem šel na obisk k babici, ki je umirala v bolnišnici, sem zagledal Mitjo. Bil je povsem drugačen, kot sem ga bil navajen. Bil je shujšan in bil je nasmejan. Po dolgem času sem videl nasmeh na njegovem obrazu in tudi njegovo obnašanje je bilo drugačno. Ko mi je povedal, da vsak dan teče, me je presenetil. Ko mi je povedal, da bo za dobrodelnost odtekel 100km na stadinu v Trbovljah, sem se zamislil. Nad seboj in nad njim. Pozitivno me je presenetil in pred mesecem dni sem videl, da je izdal knjigo.
Tek za življenjem – je prvenec, ki ga je napisal Mitja Duh in govori o tem, kako se je rešil okov in spon, ki si jih je sam nadel. Kako mu je šport pomagal pri tem, da je zopet našel svoj notranji mir in da je začel spet normalno živeti. Predvsem pa je to zgodba o vzponih in padcih, ki smo jim vsi priča v svojih življenjih. Nekateri se poberejo, drugi pač ne najdejo poti iz tega brezna.
Teaser, ki ga je spisal Vid Šteh:
Roman se sprva začne na koncu, ko je Mitja že očiščen drog in svoje življenje posveti športu oz. natančneje; teku. Med eno od napornih tekaških preizkušenj se v Mitji začnejo prebujati spomini na brezskrbno otroštvo in kasneje na podivjano pubertetniško obdobje, zaznamovano s hrupno glasbo, popivanje, ponočevanjem in prvim srečanjem s heroinom. Temu pričakovano sledi nagel padec navzdol; Mitja postane ujetnik samega sebe, zasvojenec na robu propada, ki se v nekontrolirani želji po denarju za nakup robe zateka k vlomom v stanovanju in ropom lekarn.
Intervju za Firbc – ˝Ko občutim stisko oziroma težavo v sebi in ne najdem rešitve, se odpravim teči za 2 ure in v tem času sigurno najdem odgovor!˝
M: Ob pisanju knjige so se v meni prebujali mešani občutki. Na primer, ko sem opisoval uspešna leta mojega življenja so bili občutki predvsem lepi. Po drugi strani pa, ko sem opisoval obdobje mojega življenja, ko sem bil na dnu so bili pa občutki kdaj kar srhljivi, saj sem podoživljal vse strahove, ponižanja, stiske in travme in je bilo na trenutke celo bolj naporno, kot če bi odtekel cel maraton, predvsem me je bolj izčrpalo.
Bravo Mitja! Ponosen sem, da ti je uspelo! Knjigo pa definitivno kupim!