ZDA in svoboda govora

V ZDA radi razlagajo svetu, da so oni ultimativni varuhi svobode govora. To je tisti “freedom of speech,” ki ga obešajo na vse vogale, ko je treba braniti pravico do orožja, do objavljanja teorij zarot ali pa do zmerjanja kogarkoli, ki jim ni všeč. Ampak ko pride do realnosti, je ta svoboda govora precej selektivna.

• Ko Charlie Kirk postane vzor slovenske desnice
• Možnost veta je potrebno ukiniti / ZDA izkorišča ta vzvod v Združenih narodih
• Kako je Google Maps spremenil življenja domačinov v manjših krajih

Smrt Charlieja Kirka. Kontroverzna figura ameriške desnice, ki je skozi leta gradil svojo platformo na tem, da pove stvari, ki jih “drugi ne upajo”. Njegova smrt ni samo šok za politično desnico, ampak tudi test za to, kaj svoboda govora v ZDA dejansko pomeni.

Na eni strani imaš množice, ki ga slavijo kot “martyrja” svobode govora, na drugi pa tiste, ki v isti sapi razlagajo, da je bil sovražnik demokracije in si ne zasluži spoštovanja. In tukaj je ironija – svoboda govora v teoriji pomeni, da oba tabora smeta povedati svoje. V praksi pa sledi linč na družbenih omrežjih, brisanje profilov in vse ostalo, kar ima z idejo svobode bolj malo.

In potem imamo še Jimmyja Kimmela. Komika, ki si je privoščil napačno šalo ob napačnem času. Rezultat? Odpoved pogodbe in jasno sporočilo – če nisi na pravi strani zgodovine (beri: trenutne oblasti ali algoritma), potem svoboda govora zate ne velja. Očitno se lahko šališ samo do tiste točke, kjer se ne dotakneš preveč občutljivih interesov.

Če to povežemo: Charlie Kirk je “freedom of speech” mučenik desnice. Jimmy Kimmel pa “freedom of speech” žrtev levice. Rezultat pa je isti – v obeh primerih se pokaže, da svoboda govora v ZDA ni absolutna, ampak selektivna. Za tiste, ki imajo moč, je široko odprta. Za vse ostale obstajajo sankcije.

In tako pridemo do bistva. Svoboda govora je lahko resnična samo takrat, ko velja za vse. Tudi za tiste, ki jih sovražimo. Tudi za tiste, s katerimi ne bi nikoli sedeli za isto mizo. Če velja samo za ene, potem to ni svoboda govora, ampak privilegij.

ZDA so dober dokaz, kako hitro se ta privilegij sprevrže v orodje oblasti. In dokler bo tako, je “land of the free” samo še ena marketinška fraza. In svoboda govora pač ne obstaja.