Pa smo tam. Po desetletjih praznih besed, obsodb resolucij in “mirovnih pogajanj,” ki nikoli niso prinesla miru, se je zgodilo nekaj, kar ima vsaj simbolni pomen: Združeno kraljestvo, Kanada in Avstralija so priznali Palestino kot državo.
- Možnost veta je potrebno ukiniti / ZDA izkorišča ta vzvod v Združenih narodih
- Svet še vedno obsoja nasilje Izraela v Gazi
- Borut Pahor tega, kar se dogaja v Gazi, ne bi poimenoval genocid
Zakaj je to pomembno? Ker gre za države, ki niso obrobne in nepomembne. Gre za tri zahodne demokracije, ki so tradicionalno previdne pri izraelsko-palestinskem vprašanju. Če se take države odločijo narediti korak, ki ga je do zdaj naredilo že več kot 140 držav sveta, pomeni, da je potrpljenja z »statusom quo« konec.
Težko je spregledati, da je Gaza že dolgo največje zapor na prostem. Ljudje brez svobode gibanja brez osnovnih življenjskih pogojev, vsakodnevno izpostavljeni nasilju in smrti. Številke žrtev so strašljive. In vsakokrat, ko se svet zgraža, se v ozadju dogaja isto: nič se ne spremeni.
Priznanje Palestini je zato tudi odgovor na humanitarno katastrofo v Gazi. Je signal, da se svet ne bo več delal, da se nič ne dogaja. Seveda to ne rešuje problemov na terenu – ne odpravlja izraelske okupacije, ne konča blokade, ne briše naselbin. Ampak pomeni, da se Palestincem priznava nekaj, kar jim je dolgo odrekano: pravico do lastne države.
Sedaj se je očitno začela valiti snežna kepa, saj so tudi druge države napovedale podporo Palestini in njihovi državi.
Izrael je na pričakovan način skočil pokonci. Besede o “nagradi za terorizem” so prišle hitro, prav tako opozorila, da se realnost na terenu s priznanji ne spremeni. In res je – Izrael še vedno drži vse vzvode moči, od vojske do mej in zračnega prostora.
Vendar se moramo zavedati, da se realnost na terenu ne bo nikoli spremenila, če ne bo pritiska. In tukaj se kaže pomen tega priznanja: prvič po dolgem času obstaja občutek, da se kolesje lahko začne premikati.
Naj bo jasno: priznanje samo po sebi ne prinese miru. Gaza ostaja v ruševinah, ljudje tam še vedno trpijo. Zahodni breg ostaja razkosan z naselbinami. Jeruzalem ostaja točka spora. Hamas in izraelska vlada ostajata nepremostljiv zid.
Ampak simbolika šteje. Priznanje pomeni, da Palestinci niso več zgolj “vprašanje,«” ampak narod, ki si zasluži pravico do države. In to je nekaj, kar je vredno zapisati v zgodovino.