Včasih se vprašam, ali smo ljudje res prišli tako daleč, da tudi smrt, ki naj bi bila nekaj najbolj intimnega, osebnega in predvsem zadnjega, spremenimo v šov. Če je bil nekoč pogreb prostor tišine, refleksije in dostojanstva, se danes vse pogosteje dogaja, da postane “event”. Pri ceremonialnem pogrebu Charlieja Kirka se je to pokazalo v vsej svoji veličini.
- Ko Charlie Kirk postane vzor slovenske desnice
- ZDA in svoboda govora
- 20 let že pišem blog had.si. Zakaj hudiča še vedno vztrajam?
Program je bil zasnovan kot spektakel. Oder, luči govorci, ki so drug drugega prekašali v izrečenih besedah, glasba, ki je preveč spominjala na uvod v kakšno ameriško resničnostno oddajo. Ljudje so se sprehajali s telefoni, lovili najboljše kadre, delali selfije, kot da gre za kuliso, ne pa za zadnje slovo. Smrt kot kulisa. Smrt kot ozadje za instagram story.
Namesto tihe solidarnosti je prevladala tekma za pozornost. Namesto sočutja so bili v igri všečki. In namesto resničnega slovesa zgolj občutek, da si del zgodbe, ki jo bodo algoritmi nagradili.
Ne gre za to, da bi moral biti pogreb brezoseben ali popolnoma zadržan. Gre za vprašanje meje. Kdaj smo prestopili iz dostojnega slovesa v spektakel? Kdaj se je tisti trenutek, ko bi morali čutiti skupno bolečino, spremenil v šov za ljudstvo? Predvsem pa zakaj?
Morda zato, ker živimo v času, ko brez dokumentiranja nekaj skorajda ne obstaja. Če ni fotografirano, posneto in objavljeno je, kot da se ni zgodilo. Tudi smrt. In tako je umiranje postalo zadnji “content,” ki ga še lahko monetiziramo, uprizorimo, spakiramo v čustveno nabit performans.
Ko sem gledal te posnetke, sem imel občutek, da smrt ni več tisto, kar nas povezuje, temveč tisto, kar nas ločuje. Nekateri so jokali, drugi so lovili najboljše kadre.
Mogoče je to največja ironija sodobnega časa – smrt ni več konec zgodbe, ampak začetek nove sezone v seriji, ki jo spremljajo sledilci. In vprašanje, ki ostane, je: če smo smrt spremenili v predstavo, kaj nam je sploh še ostalo kot intimni prostor?
