Pisalo se je leto 2020, čas Covida. Takrat je Janez, ki je bil na ablasti in je vladal z odloki in kršil ustavne pravice, v PKP7 dodal člen, ki bi ukinil Sklad za NVO. Med NVO sodijo tudi gasilci, Rdeči križ, Zavod Sv. Stanislava .. Potem se zgodi leto 2026, ko bodo v Sloveniji potekale volitve in ker ni migrantov, s katerimi bi nas strašil SdS, se Janez spomni ideje, da bi ukinjal financiranje NVOjev. Kako pač ne.
- Vlada v PKP7 vključila ukinitev Sklada za NVO / SDS si očitno želi ukiniti financiranje vseh nevladnih organizacij
- Vzemi državo nazaj / za SdSovce očitno ne velja 3. člen Ustave Republike Slovenije
- Iva Dimic, NSi / Saj vemo, kaj pravi knjiga vseh vseh knjig, ki je še nad ustavo
V Sloveniji se zgodovina rada vrača. Ne zato, ker bi se iz nje kaj naučili, ampak zato, ker nekateri politiki preprosto nimajo novih idej. Ko zmanjka enega sovražnika, poiščejo drugega. Ko ni migrantov, so pač na vrsti NVO-ji.
Leto 2020 je bilo posebno. Covid, zapiranja, odloki in oblast, ki je delovala po principu “ker lahko”. Takrat je Janez vladal z odloki in še večjo kreativnostjo pri razlagi ustave. Medtem ko smo se ukvarjali z virusom in vsakodnevnimi omejitvami, je v PKP7 skoraj neopazno pristal člen, ki bi ukinil Sklad za NVO. Mimogrede. Brez razprave. Kot stranski produkt izrednih razmer.
Takrat je postalo jasno, kako zelo poenostavljena in nevarna je logika oblasti. NVOji so bili predstavljeni kot nekaj sumljivega, nepotrebnega, skoraj sovražnega državi. Pri tem pa se je namenoma zamolčalo, da govorimo o organizacijah, ki v tej državi že desetletja opravljajo delo, ki ga država sama ne zmore ali pa noče. Civilna družba je bila reducirana na ideološki konstrukt primeren za politični obračun.
Minilo je nekaj let. Prišli smo v 2026. Volitve so pred vrati, a okoliščine niso več iste. Migrantskega vala ni. Ograje ne delujejo več kot učinkovito strašilo. Panika se ne prodaja tako dobro kot nekoč. In ko zmanjka preverjenih tem, je treba iz arhiva potegniti stare.
Janez se spomni NVOjev. Ideja ni nova, je pa uporabna. Dovolj abstraktna, da se jo da poljubno interpretirati, in dovolj oddaljena od vsakdanjega življenja večine ljudi, da se zdi napad nanjo “neproblematičen”. Ukinjanje financiranja se predstavi kot skrb za davkoplačevalski denar, kot red in racionalizacija, v resnici pa gre za nekaj povsem drugega.
Gre za napad na civilno družbo. Na vse tisto, kar ni neposredno pod političnim nadzorom. Na strukture, ki znajo misliti kritično, opozarjati na zlorabe in postavljati neprijetna vprašanja. In to je v predvolilnem času še posebej moteče.
Zato to ni zgodba o denarju. To je zgodba o oblasti, ki ne prenese neodvisnosti. O politiki, ki raje kot rešitve ponuja sovražnike. In o ponavljanju vzorcev, ki smo jih že videli. In bi jih morali prepoznati.
Volitve se bližajo. Ko ni migrantov, so pač NVO-ji. Janez se je zaciklal v času in prostoru.
