Zakon o spremembah ZVDZ, ki bi jasno potegnil črto med politično funkcijo in pravnomočno obsodbo, ni bil sprejet. Ne zato, ker bi bil nepomemben. In tudi ne zato, ker bi bil nerazumljiv. Padel je, ker zanj ni bilo politične volje tam, kjer bi morala biti samoumevna. Poslanci NSi zakona niso podprli. SDS pa se je seji odbora preprosto izognila.
- Volitve se bližajo / ker ni migrantov, bi Janez ukinjal financiranje NVOjev
- Sem za popolno prepoved prodaje in uporabe pirotehničnih izdelkov / podpiši peticijo, če si tudi ti
- Nuna je lagala in se je samopoškodovala / ni bil krivec migrant, kot je poročala Nova24
Tišina in odsotnost sta v politiki pogosto bolj povedni kot govorjenje. V tem primeru sta povedali zelo veliko.
Ni šlo zgolj za en zakon. Šlo je za vprašanje, ali parlament razume samega sebe kot institucijo, ki postavlja zgled, ali kot prostor, kjer veljajo drugačna pravila. Z zavrnitvijo oziroma umikom sta NSi in SDS jasno sporočili, da jima je bližje drugo. Da jima ne predstavlja težave misel, da lahko v državnem zboru sedi nekdo, ki je pravnomočno obsojen. Težava je očitno zakon, ki bi to preprečil.
Seveda bosta obe stranki govorili o pravni državi. O tem, da zakon ni bil dober, da odpira nevarne precedense, da je politično motiviran. Vse to smo že slišali. Vedno se najde razlog, zakaj ravno zdaj ni pravi čas za večjo odgovornost. Vedno obstaja nek proceduralni “ampak”, za katerim se lahko skrije zelo preprosta resnica: obstoječe stanje jima ustreza.
Današnja odločitev NSi in SDS ni bila nesporazum ali naključje. Bila je jasna politična izbira. Izbira sistema, v katerem so politiki nad pravili in v katerem odgovornost velja za vse druge. Izbira ohranjanja privilegijev in dvojnih meril, ki jih javnost že dolgo ne sprejema več, a jih del politike očitno noče izpustiti iz rok.
Ko bi morali pokazati, da razumejo pomen integritete političnega prostora, so se odločili drugače. Raje so zaščitili status quo kot pa zaupanje ljudi. In ravno zato ta zgodba ni pozabljiva. Ker ne gre za en zakon. Gre za odgovor na vprašanje, kakšno politiko hočemo. In predvsem, kakšno politiko nekateri očitno že imajo.
