Na desni strani političnega prostora se zadnje čase vse pogostoje pojavlja znana retorika o ukradenih volitvah, nepravilnostih, manipulacijah in nujnosti dodatnega nadzora, ki naj bi preprečil domnevne zlorabe. Gre za mantro, ki jo poznamo že od prej, vendar se zdi, da se tokrat pojavlja še bolj zgodaj. Gre za strategijo, ki ni nova. Je pa vedno bolj očitna. In prihaja na zalogo.
- Lažejo in potvarjajo / za desni pol je pred volitvami dovoljeno vse
- Zakaj Hrvati kupujejo v slovenskih trgovinah, če je njihov standard boljši od našega?
- Volitve se bližajo / ker ni migrantov, bi Janez ukinjal financiranje NVOjev
Ob tem človek dobi občutek, da so volitve že vnaprej postavljene pod vprašaj. Ne zato, ker bi obstajali konkretni dokazi o sistemskih nepravilnostih, temveč zato, ker obstaja možnost, da rezultat ne bo takšen, kot si ga nekateri želijo. Logika, ki se vzpostavlja, je preprosta: če je rezultat ugoden, je sistem legitimen, če ni, potem je z volitvami nekaj narobe. Takšen pristop nima veliko skupnega s skrbjo za demokratične standarde, temveč bolj deluje kot ustvarjanje alibija.
V tem kontekstu se pojavljajo tudi predlogi o kamerah v prostorih, kjer so glasovnice, dodatnem nadzoru glasovnic in še strožjih kontrolah celotnega volilnega procesa. Vse to naj bi povečalo transparentnost in zaupanje, vendar se ob tem postavlja vprašanje, ali takšni predlogi res krepijo demokracijo ali pa predvsem ustvarjajo občutek, da je sistem že v osnovi nezanesljiv.
Demokracija namreč ne temelji zgolj na nadzoru, temveč predvsem na zaupanju v institucije in postopke. Ko začneš brez trdnih dokazov širiti prepričanje, da je sistem pokvarjen, ne gradiš transparentnosti, temveč nezaupanje. In prav nezaupanje postane pomembno politično orodje.
Če dovolj dolgo ponavljaš, da so volitve problematične, se v javnosti počasi zasidra občutek, da nekaj res ni v redu, tudi če konkretnih dokazov ni. Tako se ustvarja dvom, ki ga je pozneje mogoče uporabiti kot razlago za poraz ali kot argument za delegitimizacijo političnih nasprotnikov. Volitve v takem okviru niso več predvsem izraz volje volivcev, temveč postanejo prostor interpretacije, sumničenj in sporov o legitimnosti.
Posledice takšne retorike pa segajo precej dlje od običajnega političnega prepiranja. Če ljudje začnejo verjeti, da so volitve praviloma ukradene ali zmanipulirane, potem demokracija izgubi svoj temelj, ki je zaupanje v proces in sprejemanje rezultatov. Brez tega demokratični sistem težko deluje, saj se odpre prostor za zavračanje pravil igre, za poglabljanje družbenih delitev in za stopnjevanje konfliktov.
Vse skupaj zato deluje kot nekakšno preventivno opravičilo za morebitni poraz. Namesto razmisleka o programih, politikah ali lastnih napakah se vnaprej pripravi razlaga, v kateri je kriv sistem. Ko je kriv sistem, odgovornost ni več osebna ali politična, temveč postane abstraktna in nedosegljiva.
Morda bi bilo za politični prostor in za demokracijo kot takšno bolj zdravo, če bi se o volitvah govorilo predvsem kot o tekmovanju idej in programov, ne pa kot o zaroti, ki se domnevno pripravlja v ozadju. Kajti ko začneš govoriti o ukradenih volitvah še preden se sploh zgodijo, s tem predvsem pokažeš, kako težko si predstavljaš možnost poraza in kako malo zaupaš procesu, ki naj bi bil temelj demokratične družbe.
