Vsaka štiri leta se zgodi nekaj skoraj čarobnega. Nenadoma živimo v državi, kjer bo čez noč vse boljše. Plače bodo višje. Davki nižji. Zdravstvo bo delovalo. Ceste bodo zgrajene. Stanovanja bodo dostopna. In nekje v ozadju se nam bo, če verjamemo vsem tem obljubam, dobesedno cedilo med in mleko. Škoda, ker sem vegan. Potem pride dan volitev. Oddamo glas. Nekateri z upanjem, drugi z manj upanja, tretji zgolj zato, ker menijo, da je to pač državljanska dolžnost.
- Kako veš, da se bližajo volitve? Politiki so spet aktivni na družbenih omrežjih
- Predvolilno soočenje brez žensk / ali pač?
- Desni pol je že začel mantro z ukradenimi volitvami
Minejo štiri leta. Vmes se zgodi marsikaj. Obljube dobijo razlage. Razlage dobijo opravičila. Opravičila dobijo nove razlage. In počasi se vse skupaj nekako razblini v politični megli vsakodnevnih novic, afer in novih tem, ki so v tistem trenutku bolj pomembne.
Najbolj fascinantno pri vsem tem je, kako kratek je naš kolektivni spomin. Če bi bil človek “zlata ribica”, bi vsaj imel opravičilo. Spomin za tri sekunde in potem znova od začetka – vem, zlata ribica nima tako kratkega spomina kot ji ga pripisujejo. Pri ljudeh pa očitno štiri leta delujejo podobno. Dovolj časa, da pozabimo večino obljub, ki so jih politiki tako samozavestno razlagali pred volitvami.
Pred volitvami je vedno vse mogoče. Gradijo se nove bolnišnice. Reformira se zdravstvo. Rešuje se pokojninski sistem. Urejajo se stanovanja za mlade. Digitalizacija bo rešila birokracijo. In gospodarstvo bo cvetelo.
Sledi realnost. Realnost ima navado, da je precej manj glamurozna od predvolilnih govorov. Projekti se zamaknejo. Reform ni mogoče izvesti tako hitro. Sistem je zapleten. Okoliščine so se spremenile. Svet je drugačen. In podobne fraze, ki jih poslušamo že desetletja.
In tako pridemo nazaj na začetek. Nova kampanja. Novi slogani. Nove obljube. Novi obrazi. Včasih celo isti obrazi z novimi obljubami.
Zato včasih pomislim, da je pravzaprav škoda, ker so volitve na štiri leta. Če bi bile na dve leti, bi bila situacija verjetno precej drugačna. Ne zato, ker bi politiki čez noč postali boljši. Ampak zato, ker bi imeli ljudje še vedno relativno svež spomin na to, kaj je bilo obljubljeno.
Težje bi bilo prodajati iste zgodbe. Težje bi bilo razlagati, da se stvari šele začenjajo. In da je treba dati še malo časa. Ker dve leti mineta precej hitreje kot štiri. Predvsem pa bi bilo težje računati na eno precej zanesljivo politično strategijo, da bodo ljudje v štirih letih preprosto pozabili.
Dokler računica deluje, zakaj bi jo kdo spreminjal. Navsezadnje je politični marketing precej podoben vsakemu drugemu marketingu. Če nekaj deluje, se tega ne popravlja. Tudi če vsi vemo, kako se zgodba konča.
