Včerajšnje soočenje parlamentarnih strank na nacionalni televiziji je bilo zadnje pred volitvami in verjetno tudi eno bolj povednih v tej kampanji (bodo še soočenja predsednikov parlamentarnih in neparlamentarnih strank). Ne zato, ker bi kdo predstavil kakšno revolucionarno idejo ali prepričal množice z briljantnim nastopom, ampak predvsem zato, ker se je na zelo nazoren način pokazalo, kako prazna je lahko politična retorika, ko se jo postavi ob dejstva in številke. In včeraj so bili na tej strani precej očitno predstavniki desnih strank. Bil je masaker desnega pola in če bi bil to boks, bi bil to “knockout”.
- Komu dati svoj glas na volitvah?
- Kako veš, da se bližajo volitve? Politiki so spet aktivni na družbenih omrežjih
- Slovenska družina je AI družina, kajne?
Če je kdo pričakoval resno razpravo o ekonomiji, socialni politiki ali prihodnosti države, je hitro ugotovil, da del političnega prostora teh tem pravzaprav sploh ne razume. Ko so se začele omenjati konkretne številke, javne finance in realni učinki posameznih politik, so se številni predstavniki desnice zapletali v lastne trditve, preskakovali teme ali pa se zatekali k znanim floskulam, ki jih poslušamo že leta. Problem teh floskul je predvsem v tem, da delujejo samo toliko časa, dokler jih nihče ne postavi ob dejstva.
Včeraj pa so bila ta dejstva precej hitro na mizi. In ko enkrat pride do soočenja z realnostjo, postane precej jasno, kdo dejansko razume tematiko in kdo zgolj ponavlja “nebuloze”. Na trenutke je bilo videti skoraj kot šolska ura, kjer nekdo razlaga osnove ekonomije, drugi pa poskušajo na hitro poiskati izhod iz situacije, ki jim očitno ni najbolj domača. V takih trenutkih so se predstavniki levih strank kar precej samozavestno sprehajali skozi argumente, medtem ko so se njihovi nasprotniki vse bolj izgubljali v lastnih razlagah.
Pri tem je bilo še posebej zanimivo opazovati predstavnike strank, ki so še nedolgo nazaj precej glasno napovedovali bojkot soočenj na nacionalni televiziji. Tako NSi kot SdS sta namreč napovedovali, da se takšnih oddaj ne bosta udeleževali, ker naj bi bila nacionalna televizija pristranska. Kot se pogosto zgodi v slovenski politiki, so tudi tokrat te velike besede precej hitro izginile, ko je prišel trenutek za nastop pred kamerami. Na koncu sta obe stranki povsem brez težav sedli za isto mizo kot vsi ostali.
Toda nastop pred kamerami je samo prvi korak. Veliko težje je, ko moraš svoje trditve tudi utemeljiti. Ko so se začele omenjati konkretne ekonomske številke in dejanski učinki določenih politik, je hitro postalo jasno, da del razpravljavcev teh tem ne obvlada najbolje. V takih trenutkih je precej izstopala levi pol (Levic&Vesna, Svoboda, Sd in tudi Mi, socialisti), ki so posegli v razpravo in precej natančno razložili, zakaj določene trditve preprosto ne držijo. Njihovi odgovori so bili pogosto precej bolj strukturirani in argumentirani kot tisto, kar smo poslušali z nasprotne strani.
Ob takšnih trenutkih človek težko ostane ravnodušen. Ne toliko zaradi samega televizijskega spektakla, ampak predvsem zaradi misli, da bi lahko desni pol dejansko vodil državo. Politika je sicer vedno tudi igra retorike, vendar bi človek vseeno pričakoval, da bodo ljudje, ki želijo upravljati državo, vsaj približno razumeli osnovne ekonomske zakonitosti, o katerih tako samozavestno govorijo.
In prav zato je bilo včerajšnje soočenje na trenutke skoraj neprijetno gledati. Ne zato, ker bi bila razprava preostra, ampak zato, ker se je na precej očiten način pokazalo, kako velik razkorak je lahko med političnimi slogani in dejanskim razumevanjem sveta. Še bolj neprijetna pa je misel, da bi takšna raven razumevanja nekega dne postala tudi raven vladanja države.
Treba bo iti na volitve, ker Slovenija ne potrebuje destruktivnih politikov, ki ne razume ekonomije in ki ne razumejo kaj je demokracija. Žalostno, ampak resnično, da desni pol spusti v studio nekompetetne ljudi, ki ne razumejo osnovnih ekonomskih pojmov.
