“Kje ste bili junija leta 1991?” Vprašanje, ki ga je na soočenju Janez Janša zastavil Robertu Golobu. Ptički že čivkajo, da se je Janez zataknil v letu 1991 in da bi celotna Slovenija še vedno morala živeti v tem letu in opevati Janeza kot edinega in zveličanega rešitelja Slovenije. No, resnica je sicer malce drugačna, ampak to ni bistvo tega zapisa. Janez Janša živi v časovni zanki. Ostali pa živimo v letu 2026. Janez pač pozablja, da so bili sedaj 35-letniki takrat šele rojeni. In njih, niti mlajših generacij, ne zanimajo Janezove mokre sanje iz leta 1991, ampak prihodnost. Vendar prihodnosti ni, če si zataknjen v preteklosti.
- SdS, Black Cube, volitve / narod si bo sodbo pisal sam …
- Lažejo, ponarejajo in ustvarjajo občutek krize / in ti ljudje bi radi vodili Slovenijo
- Masaker desnega pola na soočenju parlamentarnih strank na nacionalni televiziji
Ampak dajmo še enkrat. Res počasi, da bo razumljivo. 1991. To je bilo pred 35 leti. Takrat še ni bilo pametnih telefonov. Ni bilo TikToka. Internet je bil znanstvena fantastika. “Polovica” današnje Slovenije je bila takrat ali v plenicah ali pa še sploh ni obstajala. Ampak na soočenju Janez potegne iz rokava stavek: “Kje ste bili junija leta 1991?”
Resno? Če je to kriterij, potem imamo problem. Ogromen problem. Potem je demokracija v bistvu zaprta družba veteranov, kjer šteje samo ena referenca. Mitologija osamosvojitve je najmočnejši politični kapital, ki ga ima slovenska desnica. Je neuničljiva, ker je zgodovinsko dokazljiva, čeprav ima cel kup anomalij in je neprekosljiva, ker je emotivno nabita. Ampak vsaka mitologija ima rok trajanja. In ta se izteka.
Kaj pa vse ostalo? Nepomembno. Ker, če je edina stvar na katero si v svoji dolgoletni karieri v politiki lahko ponosen leto 1991, potem je nekaj narobe s tem svetom oz. svetom te osebe. Ampak to je jasno že vsakomur, kajne?
Seveda je lažje opletati z letom 1991, kot pa iskati odgovore na vprašanja, ki zanimajo mlade – tiste, ki imajo volilno pravico in ki so mlajši od 35 let. Ampak to niso prava vprašanja. Ker za ta vprašanja potrebuješ odgovore. In odgovori so bistveno težji kot nostalgija na kateri nekateri “furajo” svojo politiko že ves čas.
Najlažje je živeti v letu 1991. Tam si vedno zmagovalec. Tam si vedno na pravi strani zgodovine. Tam ni sivih con, ni kompleksnosti, ni prihodnosti, ki bi jo moral graditi. Samo preteklost. Lepo zapakirana. Mitologizirana. Uporabna za vsako politično sezono.
Realnost je precej manj romantična. Ljudje danes ne živijo od spominov. Ne plačujejo najemnine z osamosvojitvenimi zgodbami. Ne rešujejo podnebnih sprememb z vprašanjem “kje si bil”. Na banki ne dobiš kredita, če si bil leta 1991 tam.
Tukaj je razkorak med politiko in realnostjo. Ena stran vrti kaseto iz leta 1991. Druga stran živi v letu 2026. Ko nekdo poudarja preteklost, postaja vse bolj jasno, da nima recepta za sedanjost. Nima vizije, ker prihodnost zahteva vizijo. Zahteva ideje. Zahteva pogum, da priznaš, da svet ni več tak kot pred 35 leti.
V isti sapi se čudimo, da je mladina apatična? Dokler bodo po državi kolovratili ljudje, ki jim je leto 1991 bližje kot pa leto 2026, potem se nam ne piše nič dobrega.
Predstavljajmo si Slovenijo leta 2061. 70 let po osamosvojitvi. 35 let od danes.
Takrat bodo ljudje rojeni leta 2026 stari 35 let. Za njih bo leto 2026 zgodovina. Zanje bosta Janša in njegova generacija enako oddaljena kot je nam danes leto 1991 in takratni ljudje. In kaj jim bomo povedali? Da se nismo mogli premakniti naprej? Da smo se pogovarjali o tem kdo je bil kje leta 1991? Da smo zanemarili prihodnost, ker nismo mogli izpustiti preteklosti? Ali jim bomo povedali, da smo se zavedali, da je država več kot njen nastanek? Da je živa entiteta, ki raste, se spreminja, prilagaja? Da smo znali častiti preteklost, ne da bi jo častili? Bojim se, da tisti, ki so se zataknili v letu 1991 tega ne bodo nikoli zmogli.
